Zgodovina svetišča in božje poti na Brezjah, kakor jo je zapisal p. dr. Metod Benedik OFMCap

MATI NAŠE VERNOSTI

Slovenski narod je sprejel krščansko vero pred več kot 1200 leti. Od vsega začetka je bila naša vernost najtesneje povezana z iskrenim češčenjem Matere Božje; Marija je naš narod spremljala skozi premnoge viharje trdih preskušenj, zaupanje v njeno varstvo in pomoč je vedno znova vlivalo moč v zbegane duše, zdravilo razbolele rane in dajalo poguma za nadaljna iskanja in tveganja.

Apostol Slovencev škof sv. Modest je okoli leta 760 s pomočjo kneza Hotimira na razvalinah nekdanjega rimskega mesta Virunum na Koroškem postavil cerkev in jo posvetil Mariji – “Gospe Sveti” – v trdnem prepričanju, da bo ona najboljša pomočnica mlademu krščanskemu narodu. Takrat je Marija postala tudi mati naše vernosti.

Samostani redovnikov benediktincev, ki so v naših krajih širili krščanstvo, so bili prava središča Marijinega češčenja. Kmalu je naš narod dobil prve božjepotne cerkve, posvečene Materi Božji; med najstarejše vsekakor spada Marijino svetišče na Blejskem otoku.

Beli menihi, ki so se 1136 naselili v Stični in za naš narod veliko pomenili na verskem, kulturnem in gospodarskem področju, so svojo cerkev posvetili Žalostni Materi Božji. Na Gorenjskem je v istem stoletju postala zelo obiskana božja pot Marijina cerkev v Lescah. Okoli leta 1360 so naši predniki sezidali cerkev v čast Materi Božji na Višarjah, na stičišču slovanskega, romanskega in germanskega sveta. V trdih preskušnjah turške nevarnosti in drugih nesreč, so nastajala nova svetišča: Ptujska gora, Šmarna gora, Stara gora nad Čedadom, Sveta gora pri Gorici in še vrsta drugih.

V začetku prejšnjega stoletja se je začela porajati nova božja pot na Brezjah, skromni vasici na Gorenjskem, kjer je danes najbolj priljubljeno in najbolj obiskano Marijino svetišče na Slovenskem.

BOŽJA POT

Brezje so res postavljene v izredno lepoto čudovite in bogate slovenske zemlje. Pogled z Brezij preko gorenjske ravnine zastirajo na zahodu temni gozdovi Jelovice, za Pokljuko se oko ustavi na Triglavu in njegovih sosedih, s Stola hiti čez Begunjščico in bližnjo Dobrčo proti Storžiču na vzhodu in še naprej. »Skoraj raj si, ti, Gorenjska …«

Na Brezje se najenostavneje pride z avtom po gorenjski magistrali do Črnivca – tam je tudi avtobusna postaja – odkoder je samo nekaj sto metrov do Marijinega svetišča. Od železniške postaje Otoče je tričetrt ure hoda. Ne manjka romarjev, ki na Brezje pridejo peš, ne samo iz bližnje okolice, ampak tudi od daleč.

Vas se prvič omenja v 11. stoletju. Spadala je pod župnijo Mošnje, kjer je že pred letom 1154 stala župnijska cerkev sv. Andreja. Brezje same so dobile svojo cerkev sv. Vida kasneje; ni mogoče natančno reči, kdaj, vendar vsaj v 15. stoletju. Cerkev je bila dokaj majhna, skromno opremljena. Mašo so imeli na Brezjah samo trikrat na leto. Takrat pa se je zbralo veliko ljudi. V 17. stoletju so pred glavnim cerkvenim vhodom postavili lopo in v njej zidano prižnico, da bi Ijudje lažje poslušali božjo besedo in sodelovali pri bogoslužju.

Pred dobrimi 200 leti so Brezje začele spreminjati svojo podobo. Okoli leta 1772 so cerkvi prizidali kapelo sv. Antona Puščavnika, zaščitnika živine. Večja obnovitvena dela so opravili 1794-1798. Cerkev so na novo ometali, položiIi tlak, postavili nove klopi, obnovili veliki oltar in postavili vanj novo sliko sv. Vida, dela umetnika Layerja iz Kranja. Vsaj nekaj teh del je že vodil župnik Ažbe.

Dr. Urban Ažbe je bil župnik v Mošnjah, kamor spadajo Brezje, v letih 1796-1819. Doma je bil v Javorjah v Poljanski dolini. Bogoslovje je študiral v lnnsbrucku in tam dosegel tudi doktorat. V tirolskem mestu je spoznal in vzljubil podobo Marije Pomagaj – naslikal jo je nemški umetnik Luka Cranach, ki so jo ljudje zelo radi častili. Posnetke te podobe so postavljali tudi v mnogih podeželskih cerkvah. Ažbe se je na Tirolskem navzel pravega katoliškega duha, precej drugačnega od mrzlega janzenizma, ki je takrat prevladoval med našo duhovščino. Janzenisti so bili strogi pri podeljevanju zakramentov, niso trpeli ljudskih pobožnosti, bratovščin, romanj, dobro so se ujemali z miselnostjo, ki je navdihovala velike jožefinske reforme. Marijina podoba s Svete gore se je morala umakniti v Solkan, z Višarij pa v Žabnice.

Ažbe je po vrnitvi v domovino skušal delovati v pristnejšem krščanskem duhu. Leta 1800 je na južni strani prizidal cerkvi kapelo; to je spričeval tudi napis na steni za oltarjem, ki se je ohranil do 1954, dokler je stala stara kapela. V to kapelo – domačini so velikodušno pomagali pri njeni zidavi, je postavil Marijo Pomočnico.

Ljudsko izročilo pravi, da je sam imel tako Marijino podobo. Kaj je Ažbeta nagnilo k zidanju kapele Marije Pomagaj? Najbrž želja, da bi tudi doma mogel častiti Marijino podobo, ki je bila tako priljubljena na Tirolskem. Morda se mu je to zdelo še toliko bolj potrebno, ker so Francozi že leta 1797 prvič za krajši čas zasedli naše kraje. Ljudje naj bi se v stiskah zatekali k Mariji Pomagaj. Z delom dobrega in skrbnega župnika Ažbeta se je skromno in skoraj neopaženo začela božja pot na Brezjah.

Francozi so bili trikrat na Slovenskem. Prvič so prišli marca 1797. Ljudi je bilo strah pred njimi; mnogi premožnejši so zbežali, drugi so vsaj poskrili svoje imetje. Toda Francozi so takrat bili dokaj znosni in so čez en mesec že odšli. Drugič so zasedli naše kraje leta 1805. Tokrat so »gospodarili prešerno in oblastno, v grabežljivosti in lakomnosti so prekašali drug drugega.

Tretja zasedba je trajala od maja 1809 do oktobra 1813. Visoke dajatve, ki jih je zahteval Napoleon za vzdrževanje svojih vojska, so kot težko breme pritiskale na ljudi. Pomanjkanje je bilo vedno hujše. Marsikje je prišlo do pravih uporov. Razumljivo je, da so se v času francoske zasedbe ljudje radi priporočali Mariji Pomagaj na Brezjah.

Župnik Ažbe je leta 1811 v pismu svojemu prijatelju Frančišku Julianiju takole pripovedoval: »V hudih časih francoskega jarma, ko ljudstvo prihaja na nič, si je izbralo Marijo Pomagaj v mošenjski župniji. Ves postni čas so prihajali k njej tudi iz okoliških župnij, tako pogosto in v tolikih množicah, da je tudi do pet tujih duhovnikov tam maševalo. Na cvetni torek, dne 2. aprila, so prišle kar štiri procesije pod vodstvom svojih duhovnikov. Bilo je toliko ljudstva, da niti polovica ni mogla v cerkev in da so vse klopi polomili.«

Že prva leta, odkar je bila pozidana Marijina kapela, so Brezje mnogim postale pribežališče ob hudih stiskah.

Trdoto francoske okupacije je močno občutila družina Leopolda Layerja, slikarja v Kranju. Layerji so se v začetku 18. stoletja priselili s Tirolskega v Kranj. Leopoldov oče Marko je imel slikarsko delavnico. Njegovi otroci zarad skromnih premoženjskih razmer niso mogli misliti na kako akademsko izobrazbo, bolj so se morali zanašati na lastno nadarjenost in marljivost. Leopold je kmalu postal znan kot izredno nadarjen in delaven slikar, zlepa mu ni zmanjkalo dela. Drugače je bilo po letu 1809, ko so Francozi spet zasedli naše kraje. Slikarska naročila so prenehala in v hudi stiski so Layerjevi začeli ponarejati papirnati denar in ga širiti med ljudmi. Oblasti so jih junija 1813 odkrile; Leopolda in brata Valentina so zaprli. Valentin je v ječi kmalu umrl, Leopolda so obsodili na pet let zapora. V hudi stiski se je Leopold zaobljubil, da bo poslikal kapelico Marije Pomagaj na Brezjah, če bo rešen iz ječe. Ko so Francozi jeseni 1813 odšli, je hitro prišel na prostost in naslednje leto je res iz hvaležnosti poslikal Marijino kapelo. Po izročilu je to leto naslikal tudi sedanjo milostno podobo Marije Pomagaj.

V središče freske na svodu je postavil Kristusa, ki drži v desnici križ, v levici pa ostre puščice. Pred njim stoji njegova Mati in ga prosi: “Christe, eleison” (Kristus, usmili se), nad njeno glavo pa je v bohoričici njeno ime: Pomozh kershtenikov (Pomoč kristjanov). Okoli Kristusa je cela množica ljudi, ki prosijo pomoči.

V medaljonih je naslikal sv. Vida, sv. Antona Puščavnika, sv. Kozma in Damijana ter Marijino vnebovzetje. Na notranji strani vhodnega oboka je bilo v latinščini napisano: Slikal Leopold Layer leta 1814 po zaobljubi. Žal so Layerjeve freske obledele, da jih ni bilo več moč rešiti. Pri prenovi kapele leta 1954 so jih morali odstraniti.

Kaj se je godilo na Brezjah od odhoda Francozov pa do leta 1863, ko so se tam začele dogajati izredne reči, nam je prav malo znano. Nekateri podatki govore, da so Ijudje ves čas radi obiskovali Marijo Pomagaj, še bolj pa se je božja pot razgibala, ko se je med ljudmi razvedelo o nekaterih izrednih ozdravljenjih. Tega leta so namreč tri neozdravljivo bolne osebe ozdravele. Taki dogodki so se potem v večjih ali manjših presledkih ponavljali. Vedno večje množice romarjev so brezjansko sosesko navedle na misel, da bi na Brezjah ustanovili lastno duhovnijo in cerkev uradno povzdignili v božjepotno. Poročilo mošenjskega župnika Janeza Novaka govori za leto 1875 takole: »Na Brezjah je čudodelna podoba Marije Pomagaj, o kateri mora sleherni romar potrditi besede sv. Bernarda: ,Še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.«

To potrjujejo romarji z vse Kranjske, s Štajerskega, Koroškega, Goriškega, Hrvaškega, Tržaškega in iz lstre. Romarjev je vsak ponedeljek silno veliko, pa tudi med tednom vedno dovolj, ter se lahko reče: Brezje, čeprav je do zdaj ondi le majhna cerkvica, četudi tam ob nedeljah in praznikih Matere božje tam ni očitne božje službe, je zdaj najbolj obiskana božja pot na Slovenskem.“

Glas o Brezjah se je razširil čez meje slovenske domovine. Septembra 1876 je božjo pot obiskal graški škof Zwerger. Prav takrat je na Brezjah spet bilo toliko romarjev, da je bila cerkev sv. Vida daleč premajhna za vse; mnogi so morali ostati zunaj. Škof je pri odhodu sprožil misel, naj bi pozidali novo cerkev nad kapelico Matere božje. Tako bi lahko postavili dovolj prostorno svetišče in obenem ohranili preprosto kapelo z milostno podobo nedotaknjeno. Dela se je pogumno lotil župnik Franc Kumer, doma iz Kranja: najprej je poskrbel za rednejše dušno pastirstvo med brezjanskimi romarji, obenem pa ves čas mislil – to spričujejo njegova letna poročila na škofijo – na gradnjo nove cerkve. Nazadnje se je sam obrnil na arhitekta Roberta Mikovitza iz Gradca, da bi napravil načrte. Kumer je v posebni spomenici 1889 škofiji opisal tedanje razmere na Brezjah in razložil načrte za novo cerkev. Dvetega oktobra istega leta je ljubljanski škof dr. Jakob Missia blagoslovil in položil temeljni kamen.
Gradnjo cerkve, ki se je kar zavlekla, je vodil arhitekt Franc Faleschini. Na rožnovensko nedeljo, dne 7. oktobra 1900, jo je z veliko slovesnostjo posvetil tedanji goriški nadškof kardi¬nal Missia. Navzoča sta bila še ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič in slovenski škof v St. Claudu v Ameriki Jakob Trobec.

Istočasno je tudi dozorevala misel, naj bi poleg cerkve postavili samostan za frančiškane; tako bi Marijino svetišče dobilo stalne oskrbnike in romarji bi imeli vedno na razpolago dovolj spovednikov. Res so samostan začeli zidati 1897, naslednje leto pa ga je škof Jeglič že blagoslovil in izročil frančiškanom, ter določil, da so oni oskrbniki romarske cerkve, ki odslej ni več mošenjska podružnica, ampak neposredno podrejena škofijskemu ordinariatu v Ljubljani. Frančiškani so kasneje prevzeli tudi nekatera duhovna opravila v župniji Mošnje, od leta 1951 pa so sami njeni upravitelji.

CERKEV

Novorenesančna stavba zbuja vtis mogočnosti. Dolga je 39, široka 19, visoka 17 metrov. Na pročelju so med dvema polkrožnima stebroma iz rdečega marmorja umetno izdelana dvokrilna vrata po načrtu Janeza Vurnika. Na desnem krilu so od spodaj navzgor izrezljane podobe prerokov, ki so napovedovali Marijino rojstvo: Mojzes, David in Izaija. Na levem krilu so upodobljene Marijine predpodobe: Sara, Rahela in Judita. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Na levi strani reliefa sta angela Rafael in Gabrijel, na desni pa žena na bolniški postelji, ki z domačimi zaupno prosi Marijo Pomagaj za zdravje.
Polje nad glavnimi vrati je bogato okrašeno z mozaičnimi simboli, okrasi in napisi. Nad reliefom Marije Pomagaj se blesti ovalni napis Vrata nebeška; ob straneh sta dva medaljona z raznobarvnimi cvetovi. Nad vsem tem je širok pas z geslom: Po Mariji k Jezusu. Na štirih zidanih izstopih so vzkliki iz lavretanskih litanij: Devic Devica, Devica verna, Mati božja, Hiša zlata.

Rozeta na pročelju je razdeljena na osem polj, okrašena je z belimi in zlatimi lilijami iz mozaika. Obdajajo je štirje okraski v obliki svetilk. Na obeh straneh rozete sta v lepem mozaiku Marijina monograma. Nad rozeto se vleče širok zlat in modrordeč pas, iz niše pod timpanonom pa žari bogato izdelan križ; na obeh straneh sta Kristusova monograma.
Nad južnimi stranskimi vrati je po načrtu prof. Vurnika narejeno umetno okno, ki ima okenske stranice v mozaiku. Nad oknom je letnica 1965, ki hoče povedati, da so zunanjost cerkve obnovili v spomin na tridesetletnico evharističnega kongresa v Ljubljani. Spodaj je medaljon z napisom: Mati milosti. V tem oknu je zdaj doprsni kip Marije z Detetom, delo akademskega kiparja Kalina, ki je nekoč stal v parku ob železniški postaji v Otočah in tam pozdravljal prihajajoče in odhajajoče romarje. Nekoliko nižje sta v mozaikih levo in desno upodobljena slovanska apostola, sv. brata Ciril in Metod, zavetnika ljubljanske nadškofije. V atriju med cerkvijo in samostanom so ob šestdesetletnici kronanja podobe Marije Pomagaj (1967) po načrtih Vurnika postavili kapelico v čast sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče.

Oltarna slika, delo akad. slikarja Lojzeta Perka, je v bronastem okviru, v katerem je bila podoba Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici med drugo svetovno vojno. Oltar je na predvečer jubileja posvetil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik. Brezje imajo tako še en bogoslužni prostor, kjer so verniki lahko pri maši, opravijo spoved in prejmejo obhajilo, kadar zaradi velike gneče ne morejo v cerkev. Atrij je okrašen z mozaiki: na desni je Frančiškov grb, na levi napis: Gospod, naj bom orodje tvojega miru, v manjših medaljonih je še sedem napisov iz Frančiškove Sončne pesmi. Vse mozaike so po načrtih prof. Vurnika izdelale šolske sestre v Radovljici.

Zvonik iz rezanega kamna je 53 metrov visok; v njem so sprva peli štirje zvonovi. Tri večje je prva svetovna vojna pobrala in so jih začasno nadomestili z jeklenimi, dokler ni cerkev 1932 spet dobila bronastih zvonov. V času nemške okupacije so bili brezjanski zvonovi spet v nevarnosti. Tokrat jih je rešil orglarski mojster Franc Jenko.

Notranjost cerkve da vtis enotne renesančne stavbe. Nad belim glavnim oltarjem – presbiterij sam so pred kratkim z novim oltarjem, obrnjenim k ljudem, preuredili v smislu obnovljenega bogoslužja – je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve.

Glavni oltar in vsi trije stranski so delo slovenskih umetnikov; Janez Vurnik je gradil glavnega in prva dva stranska. Levi je posvečen sv. Antonu Pado¬vanskemu, desni sv. Antonu Puščavniku. Oltarni sliki sta delo slikarja Ivana Groharja (1867-1911). Oltar Srca Jezusovega je izdelal Vurnikov naslednik Jože Pavlin iz Radovljice; postavili so ga leta 1912, oltarno sliko pa je naredil Ivan Vavpotič (1877-1943). Tudi kipe: sv. Frančiška in sv. Klare na glavnem oltarju, sv. Janeza in sv. Ludvika na oltarju sv. Antona Padovanskega, sv. lzidorja in sv. Neže na oltarju sv. Antona Puščavnika, sv. Janeza Kapistrana in sv. Paškala na oltarju Srca Jezusovega, je izklesal Pavlin. Pozornost v cerkvi zaslužijo še križev pot, barvna okna, delo slovitih tirolskih steklarjev, prižnica, ki jo je izdelal Pavlin, in orgle. Prvot¬ne Mauracherjeve orgle so imele samo 14 registrov in so stale na majhnem koru nad vrati, ki peljejo v zakristijo. Na to še spominja umetno izrezan relief na stari korni ograji. Prikazuje božično noč z jaslicami ter zbor angelov, ki pojejo: »Slava Bogu na višavah in mir Ijudem na zemlji, ki so blage volje.“ Nove orgle z 32 registri je leta 1911 naredil Dernič iz Lancovega pri Radovljici in jih postavil na kor nad glavnim vhodom. Naš največji orglarski mojster Franc Jenko je po drugi svetovni vojni orgle moderniziral iz mehaničnega na pnevmatični sistem in povečal število registrov na 47.

Kapela Marije Pomagaj je brez dvoma središče brezjanskega svetišča. Ko so gradili seda¬njo cerkev, so prvotno kapelico pustili nespremenjeno na svojem mestu. Da bi bila dobro zavarovana, so čez njo zgradili še drugo kapelo s kupolo. Na lesenem oltarju-ni znano, čigavo delo je, so ob strani milostne podobe Marije Pomagaj stali še kipi Marijinih staršev sv. Joahima in sv. Ane ter sv. Valentina in sv. Roka. Strop je poslikal, kot rečeno, mojster Layer leta 1814. Sčasoma so se freske zabrisale, oltar je preperel, misliti je bilo treba na obnovo kapelice in oltarja.

Po načrtih arhitekta Janka Omahna so kapelico prenovili leta 1954. Nova kapelica je po velikosti prav takšna, kot je bila prejšnja, še vedno je preprosta in domača. Tlak kapele je iz izredno trdnega brušenega bosanskega granita. Stene so obložene z rumenkastim istrskim marmorjem. V kotih stoje pozlačeni kipi iz prejšnjega oltarja: sv. Joahim, sv. Ana, sv. Valentin in sv. Rok. Strop je za dober meter višji od prejšnjega, pozlačen.

Oltar, majhen kakor prej, je iz belega kararskega marmorja na štirih stebričkih. Ob njem sta dva vitka stebrička, na katerih stojita luči v obliki monštrance. Prosojne črke na levi strani sestavljajo napis: Marija tolažnica žalostnih, na desni pa: Marija, zdravje bolnikov. Na pozlačenem tabernaklju visi na vinski trti grozd z jagodami iz bleščečih rubinov. Nad tabernakijem je milostna podoba Marije Pomagaj, ki jo obdaja pozlačen kovinski okvir, posut z različnimi naravnimi kamni, nabranimi po vsej slovenski domovini.

Na praznik Brezmadežne leta 1954 je novi oltar posvetil ljubljanski škof Vovk. To nam pove tudi latinski napis, vklesan v trdno oltarno oporo: »Krasni oltar je premilostni Kraljici posvetil ljubljanski škof Anton Ribičev.”

JUBILEJI IN SHODI

Verno ljudstvo je pod Marijinim varstvom obhajalo že celo vrsto slovesnosti. Rado se tega spominja in ob jubilejih se Mariji zahvaljuje in jo časti, prav tako se ji rado priporoča v posebnih shodih. Vsaj na nekatere se spomnimo.

Leta 1957 je naš narod slovesno praznoval zlati jubilej kronanja Marije Pomagaj. Romarji so že v soboto prihajali z vlaki, vozovi, kolesi, pa tudi peš in mnogi vso noč prečuli pri svoji Materi. Kar čez 20.000 se jih je zbralo. Glavno slovesnost je vodil domači škof Anton Vovk, prisotni so bili še zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper, škof iz Banjaluke dr. Dragutin Čelik, mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik ter uniatski škof iz Križevcev dr. Gabrijel Bukatko. Slovesnost je izpričala, kako je naš narod vedno blizu Mariji, kako jo ljubi in spoštuje kot svojo Mater.

V spomin na evharistični kongres v Ljubljani leta 1935, je bila na angelsko nedeljo, 5. septembra 1965 slovesna proslava 30. obletnice te veličastne verske manifestacije. Skoraj bi rekli, pravi mali evharistični kongres!

Kar je bila pred 30 leti Ljubljana, to so bile tokrat Brezje. Večerna evharistična procesija z lučkami po kilometer dolgi poti je bila izredno doživetje za vse, ki so se je udeležili. Procesiji je sledilo češčenje Gospoda pod podobo kruha, ki se je končalo s polnočnico. Glavno evharistično bogoslužje je za jubilejno proslavo v imenu odsotnega nadškofa ob deveti uri opravil stolni prošt dr. Stanislav Lenič.

Svojevrstna in pomenljiva slovesnost je bil biserni jubilej kronanja brezjanske Marije na angelsko nedeljo, 3. septembra 1967. Spet je Marijo počastilo nad 25.000 zbranih romarjev, med njimi so bili tudi nekateri, ki so se pred 60 leti kot otroci udeležili samega kronanja (frančiškana p. Metod Valjavec in p. Bogdan Markelj, g. Rok Knafelj in drugi). Slovesnosti so v presledkih vodili vsi trije slovenski ordinariji. Poseben pomen tej proslavi je dal zgodovinski dogodek: pri osrednjem jubilejnem bogoslužju je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik prvič molil evharistično molitev s posvetilnimi besedami v slovenskem jeziku, v živem narodnem jeziku, kakor sta pred 1100 leti molila tudi sveta brata Ciril in Metod.

V letu 1969 so se začeli na Brezjah posebni shodi, namenjeni predvsem bolnikom. Dne 23. aprila je nadškof dr. Jožef Pogačnik opravil sveto mašo ob somaševanju sedmih duhovnikov zlatomašnikov za bolnike kranjske dekanije, jim spregovoril bodrilne besede in jih blagoslovil. Dne 19. avgusta je uprava lista Ognjišče prvič organizirala zdaj že tradicionalno romanje bolnikov na Brezje. Z avtobusi, kombiji in osebnimi avtomobili so pripeljali invalide in bolnike. Romarji so imeli značke, da so jih lažje razvrstili v cerkvi. Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je vodil romanje, pristopilo k oltarju. Romarji so obhajilo prejemali kar v svojih invalidskih vozičkih, po maši je bil blagoslov in še nekaj časa za osebno molitev. Že prvič so se zbrali bolniki od Šentilja do Kopra in od Jesenic do Sevnice.

Po romanju naslednje leto – vodil ga je škof dr. Stanislav Lenič, je ena od udeleženk napisala:

»Mi invalidi vedno mislimo, da smo zavrženi in sami, da pač nihče ne misli na nas. Sedaj smo spoznali, da so še ljudje, ki se nas spominjajo. Zelo smo jim hvaležni. To je bil za nas zelo lep dan, saj so na nas z vseh strani sijali žarki. Mi pa se bomo spomnili vseh, ki so nam pripravili to lepo doživetje, z molitvijo.«

MARIJA POMAGAJ

Na Brezjah so se zgodili marsikateri dogodki, izredna uslišanja, nenadna ozdravljenja, ki vlivajo vernikom zaupanje za njihove prošnje. Vendar je treba opozoriti, da Cerkev o dogodkih še ni ničesar izrekla, noben od izrednih primerov ni dobil uradnega potrdila Cerkve; pri presoji dogodkov, ki jih imajo ljudje za čudeže, je Cerkev zelo stroga, hoče namreč izključiti vse, kar bi izviralo iz človeške neuravnovešenosti, zanesenjaštva, živčnosti ali bolne domišljije. Kljub temu imajo določeni primeri veliko človeško vrednost. Omenimo vsaj nekatere!

Leta 1863 je ozdravela 18-letna Marija Tavčar, doma iz Begunj na Gorenjskem. Božjast jo je tako strla, da ni mogla nikamor več. Dolgo časa je ležala, potem pa se komaj premikala. Razna zdravila ji niso nič pomagala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da kot zdravnik ne more nič več pomagati. Odločila se je, da bo iskala zdravja pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sveto daritvijo prisrčno prosila Marijo, da bi mogla spet hoditi.

Nenadoma je začutila, da lahko giblje ohromelo nogo. Vstala je in v veliko začudenje prisotnih odložila bergle. Se isti dan, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let.

O ozdravljenju Marije Tavčar je slišala Marija Mulej iz Smokuča pri Radovijici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in revmatizem, da včasih po cel teden ni mogla jesti, ne piti in od časa do časa niti govoriti ne. Po sedmih letih neprestanih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen sključila prste leve roke, da si sama ni mogla pomagati. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje. Tu je Marijo Pomagaj prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med povzdigovanjem druge maše so nastopile bolečine, da se je v omedlevici zgrudila. Polagoma se je roka v zapestju in komolcu zravnala in postala prožna. Pri zadnjem evangeliju tretje maše pa se je po sedmih letih z desno roko spet mogla prekrižati. Med mnogimi ljudmi in več duhovniki, ki so vse to videli, je bil tudi 13-letni A. B. Jeglič, kasneje ljubljanski škof.

Na levi strani Marijine kapelice še zdaj visi med mnogimi slikami podoba duhovnika, ki pred Marijinim oltarjem daruje sveto mašo. Zraven leži bolnica na postelji in okoli nje jokajoča družina. Napis na sliki pripoveduje o izrednem ozdravljenju: »O Marija, bodi češena in hvaljena vekomaj, ker si 17. svečana 1864 tukej v ti kapelici mojo prošnjo uslišala, ko si namreč mojo zelo nevarno bolano sestro, mater 7 majhnih otrok čudovito ozdravila. Priča tega prečudniga ozdravljenja so vsi prebivalci Dvorske vasi (Dobrepolje) in slehern, kdor je to bolno revo vidil. Martin Ambrožič, mašnik.«

Z Marijino sliko, ki visi na isti strani kapele, se brezjanska domačinka Marija Finžgar zahvaljuje za ozdravljenje, ki se je zgodilo med mašo 15. avgusta 1907. Zanimivo je, da je prav njen sin Alojzij z redovnim imenom brat Jozafat rešil milostno podobo pred okupatorjem v drugi svetovni vojni in jo prenesel v Ljubljano.

Tudi v novejšem času ne manjka raznih izrednih uslišanj. O tem pričajo mnoge zaobljubljene podobe, ki so jih že tisoči prinesli v zahvalo za uslišane prošnje. Koliko je pisem, v katerih se premnogi zahvaljujejo za srečno vrnitev iz vojnega ujetništva, iz izgnanstva, zahvaljujejo se za ozdravljenja! Še veliko več je takih uslišanj, ki niso nikjer drugje zapisana kot samo v srcih hvaležnih vernikov. Dušno ozdravljenje, ki ga mnogi pridobe prav na Brezjah, največkrat ostane skrito, je pa toliko več vredno, ker presega omejene razsežnosti človeškega zemeljskega življenja.