Novice
09. avgust 2012
Berta Golob, slavljenka Dan se po jutru pozna. In življenje se pozna po praznovanju. Svoje praznovanje je slavljenka Berta Golob letos začela na Brezjah.

Neskončen spisek pomoči in sodelovanja bi nastal, če bi želeli napisati vse, kar je slavljenka Berta Golob naredila za svetišče na Brezjah, dom Marije Pomagaj. Iskreno sodelovanje, ki je podprto z ljubeznijo naše nebeške Matere, je ob praznovanju vredno lepega spomina.

Pisateljica, slavistka, steber Slovenstva. In še mnogo drugih besed opisuje Berto Golob, romarico k Mariji Pomagaj.

Hvaležni smo, se lahko srečujemo na Brezjah.

Obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva želimo.

In še zapis Berte Golob o romanju na Brezje:

Berta Golob
BREZJE, MOJA EDINA BOŽJA POT

Od Kranja do Brezij tri ure hoda
dve uri in pol, kdor iti zna.
in komur ni v prsih lahko
in komur je v duši tesno
in komur na srcu bridkosti je sto.
(Ivan Pregelj)

Ne vem, kdaj sem bila prvikrat na Brezjah, zagotovo pa ob očetovi roki. Zagotovo je bilo to še pred drugo svetovno vojno. Pri hiši je veljalo, da je enkrat na leto treba poromati na Brezje. Po možnosti peš.

Midva z očetom sva se kdaj peljala tudi z vlakom. Nepopisno doživetje, vlak! Iz njega sem od daleč lahko videla domačo hišo. Ni bilo čisto jasno, ali se premika ona ali vlak. Hitro pa je izginila izpred oči.

Otoče. Za moje pojme lepa beseda. Šele zdaj vem, da zaradi melodije glasov.
Posebna zanimivost je bil most čez Savo. Treba je bilo plačati mostnino, drugače nisi prišel čez. Vrednost božje poti je bila zato po mojem sklepanju večja.

Potem Peraški klanec. A jaz sem mislila beraški klanec, kar je bilo več kot razumljivo. Berač pri beraču tja do vrat brezjanske cerkve. Strgani, zakrpani, stari, ubogi. Proseči. Nekateri z mol(e)kom v rokah. Saj sva z očetom dala komu krono, majhen denar, in mogoče dinar, in pospešila korak, da bi ubežala trpkemu občutju.

Na kapelico Marije Pomagaj živ spomin, a samo zaradi bergel in zahvalnih podob in rahlo okajenega stropa. Nekoč mi je oče pokazal zahvalno ploščo preživelih vojakov iz prve svetovne vojne. Tudi on je bil zraven, ko so jo namestili na tisto mesto. To sem si dobro zapomnila, zdaj pa me pogled nanjo vedno spet močno pretrese.

Vojsko z mnogimi strahovi je bilo dano doživeti tudi meni. V tistem času sem prav na Brezjah prvič slišala pesem Marija, pomagaj nam vojskini čas. Pretresljiva resničnost, a kaj neki pomeni Marija, vse ljudstvo ječi? Marija, res mi pomagaj!

Iz bube otroštva kar čez noč pogleda zvedavo dekle. Bogve kolikokrat peš na Brezje. Bogve kolikokrat. Najraje sama. Velikokrat s kolesom. Najraje sama. Skozi prijetni hlad zelenih Gobovcev. Mimo dobrepoljskih valov zoreče pšenice, rdeče detelje, rožnate ajde. Na božjo pot v prekipevajoči mladosti. S poezijo v srcu in s sanjavim zanosom. Povedat, povprašat, prisluhnit, verjet in sanjat. Ampak nikoli sanjarit. Božja Mati se samo prizanesljivo smehlja.

Trpka leta katakombne vernosti. Kdaj pa kdaj previden skok do Brezij.

Nikdar pa kakega izjemnega doživetja. Nikdar velikega prerojenja. Nikdar vzhičene pobožnosti. Nikdar nič prečudovitega. Zmeraj le navaden človeški mir. Samo občutek, da je bilo, da je in da bo vse prav. Tudi na velikonočni ponedeljek leta 1990, ko bi bil otrok, ki je z nekega dvorišča priletel pod avtomobil, lahko mrtev, a je ostal brez ene same praskice. Vrnem se na Brezje, da Materi Božji vse natančno povem. A je že vse vedela. To, da otrok ni obležal pred mojim avtomobilom z razbito glavo, pa je čudež.

Ne hodim na Brezje, kadar je tam veliko ljudi. Tja me brez kakih posebnih priprav požene nekakšen vzgonski veter. Niti ne vem, zakaj. Preprosto rečem: zdajle grem na Brezje.
Grem pa večkrat.

Pravzaprav so Brezje moja edina božja pot. Saj poznam tudi Marijo Udarjeno, saj sem bila kar nekajkrat na sv. Joštu, enkrat na Limbarski gori, spotoma tu in tam in marsikje, nekoč celo v Lurdu, a vse to kot da niso bile zares prave božje poti. Ne begam po svetih krajih in tudi na Brezjah samo sem, kadar sem. Pridem, vse premislim, popestujem v srcu vsaj dvesto ljudi – vsakega posebej in nekatere posebno toplo – in grem.
Kot da se ni nič zgodilo, a je vseeno lepo.

Novica o jubileju Berte Golob na straneh radia Ognjišče