Novice
08. september 2012
Mali šmaren na Brezjah Na današnji praznik, 8. septembra, praznujemo Marijino rojstvo - mali šmaren. Na Brezjah praznujemo mali šmaren, romanje starih staršev in dan duhovnih poklicev v ljubljanski nadškofiji.

Verniki so se zbrali že ob devetih, ob pol desetih je sledila molitvena ura, ki se je zaključila z litanijami. Ob pol enajstih pa je bila slovesna sveta maša, ki jo je daroval nadškof dr. Anton Stres.

V pridigi je poudaril, da je bilo Marijino rojstvo pogoj za rojstvo Jezusa Kristusa. Da je prek nje in prek Jezusa Bog postal človek in nas sprejel takšne, kot smo. Opomnil nas je, naj se vedno zavedamo, da je življenje največji dar, ki smo ga prejeli od Boga. Naj ta dar spoštujemo in z njim ravnamo odgovorno. Po pridigi je sledil sprejem bogoslovca Mohorja Rihtaršiča, ki se pripravlja na posvetitev v diakona.

Program pred mašo in med njo so pripravili verniki in duhovniki iz dekanije Domžale.

Slovesnosti se je udeležilo veliko ministrantov, ki so se po maši z nadškofom Stresom srečali v dvorani nad zakristijo. Kaplan iz župnije Ljubljana – Trnovo, Janez Rus, jim je spregovoril tudi o Božjem klicu in pomembnosti odgovora nanj.

Nadškof Anton Stres je vsem prisotnim ob slovesnostih današnjega praznika zaželel vere, zaupanja in poguma – naj sledimo Marijinim besedam: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«

za www.marija.si: Špela Uršič


Pridiga nadškofa dr. Antona Stresa na Mali Šmaren na Brezjah

Drage sestre in dragi bratje!

V katoliški Cerkvi obhajamo samo tri rojstne dneve, treh največjih osebnosti v zgodovini našega odrešenja. Poleg rojstva Jezusa Kristusa se veselimo še rojstva Janeza Krstnika in Jezusove Matere, Device Marije. Za Jezusovo rojstvo na božič in rojstvo Janeza Krstnika imamo osnovo v samih evangeljskih poročilih. Kljub temu pa je verno ljudstvo začelo zelo zgodaj, že v sedmem stoletju, obhajati v Jeruzalemu praznik Marijinega rojstva. Povod za to je dejstvo, da je imela Devica Marija izredno pomembno in odločilno življenjsko poslanstvo. Ob angelovem oznanjenju ji je angel rekel: “Našla si milost pred Gospodom.” Tedaj je bila izvoljena za Mater učlovečenega Božjega sina.

Že v Janezu Krstniku je bilo napovedano, da se bodo njegovega rojstva mnogi razveselili, kajti bil je neposredni Jezusov predhodnik in edini od prerokov, ki je Jezusa osebno poznal in ga najprej pokazal in oznanil kot težko pričakovanega Odrešenika. Torej še bolj kakor rojstvo preroka, ki je lahko osebno pokazal na Jezusa, naznaja višje uresničenje Božjih obljub rojstvo Odrešenikove Matere. Čeprav o njenem rojstvu ni poročil, obhajamo veseli ta praznik, kajti njeno rojstvo je še bolj kakor rojstvo preroka predhodnika pogoj za rojstvo Odrešenika samega. Jezusa Kristusa bi si lahko predstavljali tudi brez Janeza Krstnika, ne moremo pa si ga predstavljati brez njegove Matere. Janezova vloga je bila velika in pomembna, toda veliko večja je bila vloga njegove Matere. Kajti če je Bog hotel postati človek in mu biti poboben v vsej naši človeški šibkosti in krhkosti, da bi nas lahko od nje odrešil, se je moral roditi, je moral imeti mamo, je moral na svet prijokati kakor dojenček in moral odraščati v družinskem okolju. In to se je lahko zgodilo samo zato, ker se je pred njim rodila njegova Mati Marija. In ker je ona našla milost pred Gospodom in bila milosti polna, tudi sprejela poslanstvo Božje Matere, ko je na angelov pozdrav in sporočilo odgovorila: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” Marija se je rodila samo zato, da je lahko ob najbolj odločilnem trenutku človeške zgodovine izrazila tiste odločilne besede in svobodno pristala na vlogo matere učlovečenega Božjega sina in našega Odrešenika.

Bog je hotel postati človek in se včlaniti v človeški rod. Nas je hotel imeti za sorodnike, za brate in sestre. Hotel je postati naš bližnji, eden izmed nas, solidaren z nami. To hoče povedati današnji evangelij, ko našteva Jezusove človeške prednike, ki so bili njegovi predniki po Judovskem zakonu. To je smisel naštevanja tistih velikokrat nenavadnih imen, ki jih ravno prebiramo ob Jezusovem rodovniku. Med temi predniki so svetniške osebnosti, so pa med njimi tudi ljudje, nad katerimi sveto pismo potoži, da niso bili Bogu zvesti in Bogu všeč. Bog se je z nami solidariziral – s takšnimi, kakršni smo. Pridružil se nam je v našem človeškem življenju in nas sprejel takšne, kot smo, kot pravi pismo Hebrejcem, da se Jezus ne sramuje imenovati nas za svoje brate in sestre. Danes, kot veste, je zelo moderno izdelati si svoj rodovnik in še posebej smo ponosni, če je med našimi predniki in sorodniki kakšna imenitna in slavna osebnost. Če pa je med našimi predniki ali daljnimi sorodniki kdo, ki je recimo zločinec ali je drugače kaj slabega storil, ga rajši zamolčimo. Jezusov rodovnik pa ne zamolčuje tistih osebnosti, ki jih iz Svetega pisma poznamo, da Jezus nanje ni mogel biti ponosen. Toda ravno zato je velik. S tem, ko je Bog po Mariji postal človek, nas je sprejel za brate in sestre takšne, kakršni smo. Ne sramujese nas, temveč nas sprejema v vsej naši človeški revščini, ker nas hoče ravno od te revščine odrešiti. Sprejema nas takšne, kot smo, saj je sam velikokrat poudaril, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. In da ni prišel zaradi pravičnih, temveč zaradi grešnikov. Kakršni koli že smo, ne sramuje se nas, jemlje nas za svoje brate in sestre, da bi lahko mi postali njemu podobni in njegovi brezmadežni Materi. Samo njegova Mati Marija je bila takšna, da ga ni bilo treba biti sram. Bila je brezmadežna, brez vsake sence sebičnosti in zato popolnoma na razpolago Bogu za vse, kar jo bo hotel potrebovati. Tako nam je Devica Marija dala zgled, kako naj mi podarjamo svoje življenje. Na njen rojstni dan se tako kakor na naš lastni rojstni dan spominjamo velikega daru življenja. Vsak rojstni dan bi moral biti predvsem dan zahvale, ko se spominjamo, da nam je bilo življenje podarjeno.

Vsako življenje je dar neprecenljive vrednosti. Vsako človeško živlejnje zasluži, da ga spoštujemo in cenimo. Tudi svoje življenje in da imamo do njega odgovoren odnos. Ni vseeno kako svoje življenje porabimo. Ker si življenja nismo sami dali, ampak nam je bilo podarjeno, je to dar, s katerim moramo odgovorno ravnati. Marija je pri Bogu oprana vsake grešnosti, da je lahko do popolnosti izpolnila svoje izjemno in neponovljivo poslanstvo, svojo veliko prerokbo. Imela je izjemno nalogo in je zato tudi prejela izjemno milost. Vsakemu izmed nas daje Bog milost in pomoč, da lahko izpolni tisto, kar Gospod od njega pričakuje. Zato se ne bojimo sprejeti nase mnogih nalog in dolžnosti, tudi če jih nismo imeli v svojem načrtu, tudi če mislimo, da nanje nismo pripravljeni ali nismo usposobljeni. Toda če nam jih Bog preko različnih okoliščin da spoznati, potem smemo upati in verovati, da bomo tudi mi Božji sodelavci po zgledu Device Marije, katere življensko vodilo je bilo: “Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.”

Običajno je, da danes na praznik Marijinega rojstva sem na Brezje poromate stari starši. Kajti vsi v Cerkvi se zavedamo, kako pomembno vlogo imate ravno vi stari starši v družinah, kjer ste nemalokrat še velike priče krščanske vere in krščanskih vrednot, ki jih s svojo ljubeznijo in svojim zgledom lahko posredujete svojim vnukom. Hkrati pa je današnji praznik Marijinega rojstva, ki je svoje življenje v celoti posvetila Božjemu kraljestvu, se odpovedala svojim življenjskim načrtom in se popolnoma dala Bogu na voljo zato, da je lahko med nami uresničil svoj načrt odrešenja.

Danes molimo za duhovne poklice. Duhovni poklici so na poseben način znamenje Božje poklicanosti. Tako kot vso zgodovina odrešenja kaže, da si Bog izbira svoje sodelavce med nami, ne glede na naše zasluge in naše sposobnosti. Po svoji slabotni izvolitvi, tako je potem treba ravno zato moliti, da bi ta glas slišali nanj odgovorili. Zato je danes priložnost, drage sestre in dragi bratje, ki še posebej radi molite za nove duhovne poklice, da se vam ob tej priložnosti, za to vaše veliko poslanstvo in delo, ki ga izvršujete v naši Cerkvi, iskreno zahvalim. Vesel vam sporočam, da tudi tokrat vaše molitve niso zaman. Hvala Bogu, letos se je prijavilo pet kandidatov za ljubljansko bogoslovje. Pet novih bogoslovcev bomo imeli v tem študijskem letu, ki je pred nami. In prav gotovo je tudi to sad vaših molitev, sad vaše požrtvovalnosti, sad vaše zvestobe Jezusovemu povabilu »Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev.« Prav tako bomo sedaj sprejeli pripravnika na diakonsko in duhovniško službo Mohorja Rihtaršiča, ki ga ravno zato sedaj vabim, da pristopi.

Fotografije