»Rada bi pozdravila vsakega posebej in vam dala roko, a bi trajalo do jutra …« Srečanje s sestro Tončko je vedno prisrčno. Tako je bilo tudi v Logatcu.
Sestra je govorila o svojem otroštvu, ki je bilo lepo. Bila je živahna, navihana. Vsako nedeljo so prišli vsi otroci iz domače vasi Godešič in skupaj so se igrali pred hišo. “Bila sem tako vesela, da je bilo že skoraj nemogoče.” Oče, ki je veliko opazoval in mnogo vedel, pa malo govoril, je opazil, da je bila mala Tončka vedno učiteljica in nikoli učenka. Vedno je želela poučevati in z Božjo pomočjo je to tudi dosegla.
Srečnemu otroštvu je sledila huda bolezen, saj je kot sedemletna deklica ob napadu psa skoraj popolnoma ohromela. Na Marijino priprošnjo je bila 13. novembra 1938 na Brezjah čudežno ozdravljena.
Potem je njeno mladost zasenčila vojna. Najstarejši brat Ivan je dobil službo, vendar bi moral delati za »ono stran«. Tega pa ni hotel. Zato so ga tri mesece mučili v škofovih zavodih. Kasneje je bil ubit in ne vedo, kje je pokopan.
Mlajši brat ji je v taborišču povedal, kako so Ivana mučili. »Bog ve, če je vztrajal moj Ivan do konca?« se je spraševala. »In Božja dobrota, gotovo je bila vmes tudi Marija, mi je dala vedeti, da je poveličan v nebesih.«
Zato je hvaležna tudi za trpljenje med vojno. »Čeprav je slovenski narod veliko trpel, se moramo zahvaliti za mučence v nebesih. Zaupanje v Boga in priprošnja teh naših mučencev, ki so dali življenje za Boga – na to moramo biti ponosni. Zato moramo biti veseli.«
Drugi razlog za veselje je Marija. Slovenci smo narod, ki ga Marija ljubi. »Vsakega izmed vas ima Marija rada.« Naša mati je in njena priprošnja pri Bogu je skoraj vsemogočna. Kadar nam je hudo, bo Marija pomagala.
Sestra Tončka pričuje, da življenje ni lahko, je pa lepo. »Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni.« Vsi problemi in težave se bodo končali, čaka pa nas večna sreča. »Marijo prosim, naj mi pomaga, da bom znala ljubiti Jezusa in se znala žrtvovati. Da ne bom iskala tistega, kar je najlaže.«
Zgodbe o čudežu na Brezjah najprej ni hotela deliti. Potem pa so jo vprašali: »Tončka, če imaš Marijo rada, boš povedala o čudežu …« Zato je privolila in v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču na Brezjah je junija 2012 začel nastajati dokumentarni film Čudež.
Na pobudo patra Bogdana Rusa sta režiser David Sipoš in scenarist Rok Andres razmišljala o zgodbi, ki se je zgodila davnega leta 1938. Želela sta jo prikazati tako, da bo zanimiva za sodobnega gledalca. Tako je nastal Čudež – portret sestre, ki se je je Bog v otroštvu tako zelo dotaknil, da sadove čudeža nosi in živi vse svoje življenje. In deli vsem, ki se srečajo z njo.
Režiser David Sipoš je v Logatcu povedal, kako je njega nagovorilo snemanje filma in zgodba sestre Tončke. K besedi je povabil g. Egona Jemca, ki je bil na dan milostnega dogodka s svojo staro mamo v baziliki na Brezjah. Takrat je bil desetletni fant, dogodka se le bežno spominja. Spomni pa se, da je sredi maše v cerkvi završalo in da se je neka deklica z opotekajočimi koraki napotila proti klopi, kjer so bili starši. Posebej mu je v spominu ostala podoba moža z brki – očeta deklice, ki je od veselja plesal po cerkvi.
G. Egon, priča dogodka, in sestra Tončka sta se prvič srečala po čudežu. Sestra Tončka je zanj prinesla kipec Marije, ki ga je izdelala sama. Marsikomu podari podobo Marije, vselej z željo, naj jo prisrčno časti in se zateka k njej.
Lep večer smo zaključili s pesmijo, župnik Janez Kompare se je zahvalil sestri in sodelavcem ter zbranim podelil blagoslov, ki smo ga ponesli na svoje domove.
Fotografije
