Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). Frančišek si je zelo želel, da bi postal vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Peruggio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Vojskovanja mu še ni bilo dovolj, zato se je udeležil vojne v Apuliji v južni Italiji. Na poti pa je imel skrivnostne sanje, ki so spremenile njegovo mišljenje. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju; vedno bolj je čutil božjo pričujočnost, ki osrečuje. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija.

Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, in njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini. V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 (marca ali aprila) na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do očetove dediščine. Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: “Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.”

Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana, je slišal besede: “Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!” Frančišek je te besede narobe razumel in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porciunkula. V njej je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v rabo in oskrbo. Tukaj se je Frančišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.

Življenje svetega Frančiška je bilo polno ljubezni do drugih, do njegovih sobratov in vsega stvarstva. Iz njegove ljubezni izvira tudi Hvalnica stvarstva ali Sončna pesem, ki je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod
Tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden Tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi Tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.
...
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvaljujte se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.

Na Brezjah je bilo danes še prav posebej slovesno, romarsko sveto mašo ob 10. uri je vodil p. Tadej Inglič, somaševali so še: Fredi Mlinarič (Ribnica ob Pohorju), Franc Zmrzlikar (Dunaj) ter Stanko Rozman (Malavi).

Fotografije