Brazilski kardinal João Braz de Aviz, prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, je 30. novembra 2014 s slovesnim bogoslužjem v baziliki sv. Petra v Vatikanu slovesno odprl »Leto posvečenega življenja«.
Tej pobudi smo se odzvali tudi v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah in z molitvijo ter bdenjem leto posvečenega življenja izročili Božji Materi . Molitveno bdenje se je pričelo s sveto mašo ob 18. uri. Po sveti maši je bilo v Marijini kapeli izpostavljeno Najsvetejše, sledila je molitev serafinskega rožnega venca, za tem tiho čaščenje do 20.15. Molitveno uro so vodili člani Frančiškovega svetnega reda. Od 22. do 23. ure so molitev vodile sestre salezijanke z Bleda. Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa kralja in sestre frančiškanke Brezmadežnega spočetja z Brezij so vodile molitev do polnoči, ko je bil blagoslov z Najsvetejšim in zaključek.
Leto posvečenega življenja bo trajalo do 2. februarja 2016, ko bomo obhajali svetovni dan posvečenega življenja.
Papež Frančišek naj bi v letu posvečenega življenja poromal v Torino, Avilo in Santiago de Compostela. V Torinu bodo obhajali 200-letnico rojstva ustanovitelja salezijancev sv. Janeza Bosca; v Avili bo jubilejno leto ob 500-letnici rojstva španske cerkvene učiteljice in karmeličanke sv. Terezije Avilske (1515-1582), v romarskem Santiagu de Compostela se bodo spomnili 800-letnice romanja sv. Frančiška Asiškega na grob apostola sv. Jakoba.
Ob začetku leta posvečenega življenja je papež Frančišek napisal pismo spodbude, 28. novembra 2014, ki je naslovljeno na vse posvečene osebe. Pismo spodbude se navdihuje pri smernicah, ki jih je sv. Janez Pavel II. zapisal v posinodalni spodbudi Posvečeno življenje leta 1996: »Vi nimate le slavne zgodovine, na katero se lahko ozirate in jo pripovedujete, ampak tudi veliko zgodovino, ki jo je treba še zgraditi! Ozrite se v prihodnost, v katero vas usmerja Sveti Duh, da bi tudi z vami še delal velike reči.«
V svojem pismu papež Frančišek izpostavi tri cilje leta posvečenega življenja.
Prvi cilj je »gledati na preteklost s hvaležnostjo«. Na vse karizme v Cerkvi je potrebno gledati z zahvaljevanjem in duhovnim veseljem (prim. LG 12). Vsajena semena so postala drevesa z mnogimi vejami. Zavedati se svoje zgodovine je nepogrešljivo, da bi lastno identiteto ohranjali živo, okrepili edinost družine in občutek pripadnosti njenih članov.
Drugi cilj je »živeti sedanjost z navdušenjem«. Posvečeno življenje nas v tem letu sprašuje o zvestobi poslanstvu, ki smo ga prejeli. Zaobjema pa tudi življenje po evangeliju in zgledu prve Cerkve, kjer so verujoči bili enega srca in enega duha v duhu občestva (prim. Perfectae caritatis,15). Evangelij mora biti priročnik za vsakdanje življenje in za odločitve, ki smo jih posvečene osebe poklicane sprejeti.
Tretji cilj pa je »sprejeti prihodnost z upanjem«. Posvečene osebe se ne smejo prestrašiti številnih težav, s katerimi se srečujejo v življenju, začenši s krizo duhovnih poklicev in staranjem. Prav v negotovosti se uresničuje upanje, ki je sad vere v Gospoda, ki ponavlja preroku Jeremiju: »Ne boj se, jaz sem s teboj« (jer 1,8). Upanje se ne naslanja na številke in lastne moči, ampak na Njega, v katerega smo položili svoje upanje in ki je naša moč (prim. 1 Tim 1,12) in pri katerem »ni nič nemogoče« (Lk 1,37). Mlajše v posvečenem življenju pa spodbuja, naj bodo v tem letu nositelji dialoga s starejšo generacijo. Njene izkušnje in modrost jih lahko obogatijo, sami pa ji lahko med drugim ponudijo zagon in svežino svojega navdušenja.
Fotografije
