Vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo: Kaj od tega, kar imam, so od mene dedovali/prevzeli drugi? Nematerialne stvari – tisto, kar je najvrednejše – življenjske izkušnje in spoznanja. Človeške kulture napredujejo s tem, da mlad človek v prvi tretjini svojega življenja prevzame izkušnje svojih prednikov, potem pa to razvija in dodaja ter svojo izkušnjo preda naprej.

Danes je drugače. Jože Ramovš pravi, da prvič v zgodovini pišče ve več od koklje. Največ ve najmlajša generacija – o komunikaciji, tehnologiji, vsem, kar najbolj kroji naša življenja.

Anketa med starostniki je pokazala, da na vprašanje: »Koliko ste srečni?« najbolje odgovarjajo tisti, ki imajo občutek, da so prenesli oz. da prenašajo veliko svojih življenjskih izkušenj naprej.

S tem je povezana tudi nova evangelizacija, o kateri se toliko govori, gre pa za to, kako dobro prenašamo svoje verske izkušnje.

Govorili smo o tem, kako od mene odtekajo dobre izkušnje k drugim.

Ugotovili smo, da svoje življenjske modrosti nikoli ne prenašamo z besedami, ampak z zgledom. Prenaša se nezavedno. Najbolj neprisiljene, spontane stvari najbolj uspejo. V pogovoru se dostikrat ranimo. Mladi so občutljivi in hitro razumejo kaj kot nesprejemanje. Vendar prav tako ne obvladajo dobro komunikacije. Zato so še bolj tepeni kot starejši, ki jih pri takih družinskih pogovorih ustavijo.

Jože je dodal, da mladi rod ni navajen pisati doživljajskih spisov, ampak pišejo eseje – kritike, v katerih se postavijo nad nekaj ali nekoga. Vera je zato, da se pred njo poklonimo, ne pa da se postavimo nad njo in jo kritiziramo.

Drugače je s prvo in tretjo generacijo. Otroci in stari starši spadajo skupaj, kar je razviti zahod žal prezrl. Vrtec in dom za starejše bi morala imeti skupen vrt, park. Na vzhodu so vrtce in domove za stare povezovali na ta način.

Omenili smo bivalne skupnosti, v katerih ljudem dovolimo, da so koristni, da sami še kaj naredijo. Tako jim ne vzamemo samospoštovanja.

Sicer pa je pri prenašanju znanja pomembna pristnost v odnosih. To mladi iščejo. Samo besede jih ne prepričajo. Avtoriteta; spoštovanje do starejših ni kar dano, spoštovanje mladih si moraš zaslužiti. Če nekaj govoriš mladim, a sam delaš drugače, bodo začutili in se jih ne bo prijelo. Vsi smo drug drugemu učenci in učitelji.

Razmišljali smo o tem, kako so osamljenost in hudi spomini v starosti najhujše breme. Če pa se najde nekdo, ki te brezpogojno sprejema, ti pomaga, je to velika sreča.

Stari ljudje vsakogar obogatijo. Eno uro lepega osebnega stika s starim človekom, človekom srednjih let in z mladim človekom vsakdo potrebuje, da raste kot človek. In to vse svoje življenje. Strinjali smo se, da v starosti neke značajske lastnosti ostanejo.

Prihodnjič bomo govorili o tem, kaj lahko naredim za vedro, pristno in hvaležno starost. Bom znal v starosti živeti veselje, hvaležnost in zdrav človeški ponos? Kako naj se pripravimo na zadovoljno starost, da ne bomo nezadovoljni, kot so mnogi, in odganjali od sebe ljudi s svojim jamranjem in kritiziranjem, ampak prijetni starostniki, ki tudi zanamcem prenašajo naprej vrednoto zadovoljne starosti? Srečanje bo 7. marca po večerni maši v Romarskem uradu.

Fotografije