Dogodek oznanjenja je v Svetem pismu opisan edino v Lukovem evangeliju in govori o tem, da je nadangel Mariji sporočil, da bo spočela od Svetega Duha in da se bo dete imenovalo Božji Sin.
“Dramatično odločilnost Marijinega odgovora ob angelovem oznanjenju lepo opisuje znani nemški pisatelj R. Schneider: »Ko se je angel prikazal Mariji, je bila za trenutek usoda sveta v njenih rokah. Kakor da bi se ustavil in prisluhnil Bog sam, ki je človeštvo po njegovem globokem padcu povedel do višine te ure; kakor da bi se odprle vse globine in višine; ljudje preteklosti in prihodnosti, angeli v nebesih in s krivdo obtežena pramati človeštva, pa tudi vse stvari, ki jih je človek potegnil za seboj v svoj padec in ki so prav tako kakor on koprnele po odrešitvi – vse je gledalo na Marijo. Samo z njenih ustnic je mogla priti rešitev. Bila je ta rešitev pač pripravljena in napovedana. A zadnja beseda je bila odvisna od človeka, od poslušnosti Brezmadežne v odnosu do nečesa nezaslišanega, nerazumljivega. Odgovor Gospodove dekle je zato najodličnejša, najusodnejša beseda zgodovine. Izrečena je v svetem miru in gotovosti in zdi se nam, da slutimo silno gibanje, ki je zagrabilo globine zgodovine in še prostorja ozvezdij, in da vidimo ljudstva, ki se zgrinjajo nasproti kraju milosti, pred Mater svojega resničnega Kralja. To gibanje se ne bo več končalo; duhovi bodo vztrepetavali ob besedi Device, dokler bo trajala zgodovina odrešenja« (R. Schneider, Der Priester im Kirchenjahr der Zeit, Fr. i. Br. 1946, 43).
Nič čudnega torej ni, če se je v ljudski pobožnosti skrivnost Marijinega oznanjenja (ki je hkrati skrivnost učlovečenja kot temelja odrešilne kalvarijske daritve) izredno uveljavila, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega čaščenja. Ni še tako dolgo tega, ko je skoraj vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine.
Krščanska umetnost je vedno znova upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Prav tako je poezija v tem pogledu skoraj neizčrpna.
Nobenega dvoma ni, da je bil višek vsega odrešitvenega dela izvršen šele s Kristusovo smrtjo na križu, zaključeno z zmagoslavnim vstajenjem, in da mora obhajanje tega dogodka na velikonočni praznik in potem tudi na vsak »Gospodov dan«, tj. na nedeljo kot dan poveličanega Kristusa, biti v zvezi z obhajanjem evharistije. Da je v tem središče in višek ter vir vsega krščanskega življenja, večkrat poudarja drugi vatikanski cerkveni zbor. Toda ne bi bib prav, če bi prezrli, kdaj in kako si je Sin božji privzel tisto človeško naravo, iz katere so od njenega velikonočnega poveličanja dalje začele pritekati žive vode za vse človeštvo (Jn 7,37-39).
Romano Guardini pripoveduje v enem svojih prvih spisov, kako ga je neki otrok med veroučno uro – ko je govoril o učlovečenju – nenadoma presenetil z vprašanjem, ali Bog Sin še vedno ostane združen s človeško naravo. Seveda je Guardini moral odgovoriti pritrdilno: Druga božja oseba se je v trenutku učlovečenja v Marijinem deviškem telesu za vedno zvezala s človeško naravo. V poveličanju je Kristus po tej svoji človeški naravi neprestano naš srednik pri Očetu, v obhajanju evharistije pa naš neizrekljivo dragoceni dar Očetu; obenem je s svojim poveličanim telesom hrana za vzdrževanje in krepitev našega nadnaravnega življenja. V tej luči tudi zaslutimo, kaj pomeni trditev: Marija je naša duhovna mati. Temelj za to je bil položen z njeno velikodušno besedo: »Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi!« In ta temelj ostane za vedno. In zato tudi Marija za vedno ostane naša duhovna mati.
Skrivnosti današnjega praznika je v Sloveniji posvečenih šest župnijskih cerkva (med njimi frančiškanska v Ljubljani) in tri podružnice (med njimi v Crngrobu).”
(Vir: Leto svetnikov)