Novice
13. junij 2014
Sveti Anton Padovanski Danes goduje sveti Anton Padovanski, redovnik in cerkveni učitelj

Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, je sveti Anton Padovanski. Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno je bil izjemno preprost in skromen. Živel je res svetniško. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika.
Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov.

Poslali so ga v Afriko za misijonarja – a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v Porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton – »kladivo krivovercev« – je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška, je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.
Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti so ga prestavili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.
(iz Koledarja svetnikov)

Fotografije