Novice
08. november 2015
Hvala večnemu Bogu! Danes, na 32. nedeljo med letom, praznujemo zahvalno nedeljo. Bogu se zahvaljujemo za sadove zemlje in za vse, kar potrebujemo za življenje.

V Cerkvi na Slovenskem zahvalno nedeljo vsako leto obhajamo na nedeljo po prazniku vseh svetih. Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).
Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.
Tudi na Brezjah, v baziliki Marije Pomagaj, smo se skupaj s številnimi romarji zahvalili drug drugemu in Bogu za vse prejeto v preteklem letu. Z veliko hvaležnostjo tudi za čudovito jesen, ki nam jo naklanja Stvarnik.

Zaupajmo Gospodu svoje življenje, kakor mu ga je zaupala vdova, ki je v zakladnico vrgla dva uboga kovanca, dva novčiča. Vrgla je vse, kar je imela za preživetje in tako vse svoje življenje zaupala Gospodu. Njena opora ni več v imetju, ampak je to Gospod, ki je prava skala, na katero je vdova postavila svoje življenje. Oprimo torej svoje življenje na Gospoda in zaupajmo v njegovo milost.

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije