Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega duha. Knjige Nove in Stare zaveze v celoti z njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, ker so napisane po navdihnjenju Svetega duha (prim. Jn 20,31; 2 Tim 3,16; 2Pt 1,19-21; 3,15.16) in imajo torej za Boga avtorja in so kot takšne izročene Cerkvi. Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so s svojimi sposobnostmi in močmi – na temelju njegovega delovanja v njih in po njih – kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je On hotel.
Bog, ki je navdihovalec in avtor knjig obeh zavez, je z modrostjo uredil tako, da se Nova zaveza v Stari skriva, Stara pa v Novi odkriva (sveti Avguštin). Kajti čeprav je Kristus v svoji krvi ustanovil zavezo (prim. Lk 22,20; 1 Kor 11,25), so bile vendar knjige Stare zaveze v celoti sprejete v evangeljsko oznanilo in dobivajo ter razkrivajo polnost svojega pomena v Novi zavezi, ki jo s svoje strani osvetljujejo in razlagajo.

Cerkev si prizadeva za dobre in pravilne prevode Svetega pisma v vseh jezikih, posebno iz izvirnih besedil svetih knjig. Slovenski prevodi Svetega pisma imajo svoj začetek v protestantskem duhovniku Primožu Trubarju, ki je s prevajanjem začel leta 1555 (prevod Evangelija po Mateju) in ga končal z izdajo zadnjega dela prevoda celotne Nove zaveze leta 1577. Prvi prevod celotnega Svetega pisma je opravil Jurij Dalmatin. Prevod je končal leta 1578, vendar je bil zaradi različnih zapletov natisnjen šele 5 let pozneje, natančneje od 28. maja do 9. novembra 1583, čeprav knjiga nosi letnico 1584.

Pripravila: AEF

Fotografije