Ignacij, tretji antiohijski škof v Siriji, je mučeniško umrl v rimskem amfiteatru okoli leta 107. Med dolgo potjo iz Antiohije v Rim je ob vojaškem spremstvu pisal pisma svojim krščanskim bratom in sestram ter jim z nedvoumno jasnostjo razlagal apostolsko vero. Ignacij je Kristusa klical “moj Bog”, zanj je Jezus “resnično rojen od Device”. Evharistija je “Kristusovo telo” in “zdravilo nesmrtnosti”. Edinost je ključnega pomena: “vsi, ki so Božji in Kristusovi, so tudi povezani s svojim škofom.” Blaženi Janez Henrik Newman je o sedmih Ignacijevih pismih izjavil: “Soloh ne bomo pretiravali, če zatrdimo, da lahko v njih najdemo, vsaj v povzetkih, skoraj celoten sistem katoliškega nauka.”
(povzeto po Magnificat, oktober, str. 216)

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla. Po poročilu sv. Hieronima pa naj bi bil učenec apostola Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Evzebijeva kronika stavi Ignacijevo škofovanje med prvo leto vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in deseto leto cesarja Trajana (98-117). Da je umrl mučeniške smrti za cesarja Trajana, je gotovo, leta pa ni mogoče določiti.

Na god svetega Ignacija Antiohijskega so k Mariji Pomagaj, v okviru njihovega romanja po Evropi, prišli tudi romarji iz Koreje. Pri oltarju Marije Pomagaj so skupaj s svojim duhovnikom darovali sveto mašo; romarji iz Azije nas vedno pijetno presenetijo s svojim lepim petjem in zbranim sodelovanjem pri sveti maši. Želimo jim še naprej prijetno romanje po evropskih romarskih središčih.

“Vsemogočni večni Bog, sveti mučenci so kras in slava tvoje Cerkve. Naj nam sveti Ignacij Antiohijski izprosi trajno varstvo, da bo trpljenje tudi nam v poveličanje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.”
(glavna mašna prošnja)

Pripravila: AEF

Fotografije