Ne hrepenimo po ničemer drugem,
naj nočemo nič drugega,
naj nas nič drugega ne privlači in veseli,
kakor edino le naš Stvarnik,
Odrešenik in Zveličar,
edino pravi Bog, ki je popolno dobro,
vse dobro, celo dobro, resnično in najvišje dobro.
(Sv. Frančišek Asiški, v Nepotrjenem vodilu)

Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek).
V Frančiškovem času so Cerkev zaznamovala razširjena krivoverstva, škandali med duhovščino in upad števila vernikov. Frančišek, sin bogatega trgovca s tkaninami, pa se je že v zgodnjih dvajsetih letih spreobrnil in posvetil molitvi. V sanjah mu je Bog spregovoril s sporočilom: “Pojdi, popravi mojo Cerkev, ki je, kot vidiš, v ruševinah.” Frančišek se je sprva lotil obnove podirajočih se zidov cerkvice sv. Damijana, vendar je bil njegov največji prenovitveni dosežek nova oblika duhovnega in redovnega življenja, ki jo je ustanovil leta 1208. V naslednjih dvanajstih letih je njegovo korenito uboštvo in goreče oznanjevanje pritegnilo v red manjših bratov številne, ki so sledili Frančiškovemu vzoru.
Gospod je Frančiška vzel k sebi leta 1226 v Assisiju, že dve leti zatem je bil razglašen za svetnika.

Življenje svetega Frančiška je bilo polno ljubezni do drugih, do njegovih sobratov in vsega stvarstva. Iz njegove ljubezni izvira tudi Hvalnica stvarstva ali Sončna pesem, ki je vsebina in odmev Frančiškovega življenja.

Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod
Tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov.
Tebi, najvišji, edinemu pristoji
in nihče ni vreden Tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi Tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, najvišji, odseva.
...
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvaljujte se mu
in služite mu v veliki ponižnosti.

Pripravila: AEF

Fotografije