Starodavni običaj predvideva za božični praznik tri maše: »polnočnico«, »jutranjo ali pastirsko mašo« in »dnevno mašo«. V vsaki od njih je s pomočjo Božje besede, ki je pri vsaki drugačna, predstavljen drugačen vidik skrivnosti. Polnočnica nam predstavi dejstvo Kristusovega rojstva in okoliščine, v katerih se to zgodi. Jutranja maša s pastirji, ki gredo v Betlehem, nam nakazuje, kakšen naj bi bil naš odgovor na oznanilo skrivnosti: brez obotavljanja naj bi šli počastit Dete. Dnevna maša, ki ima v središču prolog evangelija po Janezu, nam razodeva, kdo je dejansko tisti, ki se je rodil: večna Božja Beseda, ki je obstajala pred stvarjenjem sveta.
Polnočnica se osredotoča na dogodek, na zgodovinsko dejstvo rojstva Jezusa Kristusa. »Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Nalogo osvetliti pomen in moč tega dogodka evangelist zaupa pesmi, ki jo angeli zapojejo, potem, ko so povedali novico pastirjem:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«.
Somaševanje slovesne svete maše ob polnoči je v baziliki Marije Pomagaj vodil rektor, dr. p. Robert Bahčič, ob somaševanju dr. p. Leopolda Grčarja ter dr. p. Viktorja Papeža.
V nagovoru številnim vernikom, ki so na sveti večer priromali na Brezje, spregovoril o prihodu Jezusa ter o prisotnosti Boga v našem življenju. “V stari zavezi so si ljudje zamišljali, da bi postali enaki Bogu. Zato so začeli graditi Babilonski stolp. Bog se je želel prepričati, kaj počnejo, zato je stopil dol na zemljo k njim. To kar so počeli je bilo za njih veliko, a za Boga tako majhno, da je moral priti na zemljo in se prepričati. V življenju si tudi mi velikokrat mislimo, da je tisto, kar počnemo, veliko. A je dostikrat majhno; to pa se dogaja takrat, ko imamo premalo zaupanja v Boga. Človek mora zaupati Bogu.
V zgodovini odrešenja se Božja ljubezen pokaže, ko svojega Sina pošlje na zemljo.
K Bogu kličemo, ko nam je hudo, a Bog k nam prihaja vedno in tudi, ko mi tega ne vemo. Brez Božje bližine ne moremo, a Boga moramo pustiti k sebi, v našo notranjost. Božja milost se razodeva vsem nam. Kdor Boga sprejme v svoje življenje, zmore marsikaj. Zato počastimo Sveto Družino in Gospoda, sprejmimo jih v tihoti naše notranjosti. Naj nam z Jezusom pomaga nositi naše težave in naj nas sprejme takšne, kot smo. Več Božje ljubezni pa bomo dležni le z molitvijo. Naj naše srce sprejme Jezusa, kot ga je sprejela Marija, njegova mati.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.
Ob koncu svete maše je p. Robert vsem prisotnim romarjem, njihovim domačim, v imenu samostanske družine in sodelavcev zaželel blagoslovljene božične praznike, da bi nas vedno spremljal Božji blagoslov.
Pripravila: AEF
Fotografije
