Da bi mogli prepoznati Božjo navzočnost, je potrebno približati se mu z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem.
V prvem berilu iz 2. Mojzesove knjige, je Mojzes, medtem ko je pasel čredo, videl goreč grm, ki pa ni zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je ta kraj svet. »Jaz sem Bog tvojega očeta«, je rekel glas, »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, in še dodal: »Jaz sem, ki sem!« (2Mz 6a.14)

Besedilo iz Lukovega evangelija, ki je oznanjeno na tretjo postno nedeljo, prinaša Jezusov komentar dveh dogodkov iz kronike. Prvi je upor nekaterih Galilejcev, ki ga je Pilat zatrl v krvi, drugi pa o rodovitnosti smokvinega drevesa. Po splošnem mnenju tistega časa, so ljudje mislili, da se je žrtvam zgodila ta nesreča zaradi njihove neke določene težke krivde.

S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja.

Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu in začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

(povzeto po: hozana.si, misli Benedikta XVI.)

Pripravila: AEF

Fotografije