“Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju.” (papež Frančišek)
Društvo katoliških pedagogov je skupaj s slovenskimi škofi v svetem letu usmiljenja v vseh slovenskih škofijah pripravilo svetoletna romanja. Romanje za ljubljansko nadškofijo je potekalo danes na Brezjah.
Nekateri romarji so že zjutraj peš krenili iz Kranja, nekateri so se jim pridružili v drugih krajih, skupaj pa so zbrali pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah. Pred svetimi vrati sta jih pozdravila rektor brezjanske bazilike, dr. p. Robert Bahčič ter p. Silvo Šinkovec. Skupaj so s pesmijo Usmiljeni Jezus vstopili skozi sveta vrata v baziliko, kjer je p. Robert predstavil simboliko brezjanskih svetih vrat, sledila je priprava na sveto spoved. Nekateri od romarjev so zatem še enkrat vstopili skozi sveta vrata in pristopili k zakramentu svete spovedi.
Papež Frančišek pravi: skozi vrata vstopaš zato, da bi postal boljši človek, da bi popravil in izboljšal slabosti. Zato hvala za te milosti, ki jih lahko dobimo ob tem, ko vstopamo skozi sveta vrata.

Sledila je molitvena ura pred Najsvetejšim, ki jo je vodil p. Silvo Šinkovec, duhovni asistent Društva katoliških pedagogov Slovenije, sodelovali so tudi učitelji in vzgojitelji. Najprej je bila molitev in rožni venec božjega usmiljenja, nato branje odlomkov iz svetega pisma, ki govorijo o usmiljenju, na koncu pa molitev po različnih namenih.

Slovesno somaševanje je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. V uvodu v sveto mašo je romarje še enkrat nagovoril p. Silvo Šinkovec, ki je pozdravil vse navzoče, vključno z nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom. Spregovoril je o namenu svetoletnega romanja učiteljev, ki je posvečeno ne samo učiteljem, ampak tudi učencem in drugim sodelavcem. V mislih so ob pripravah romanj imeli tudi našo deželo, kaj lahko storijo zanjo. Beseda usmiljenja, na katero nas je ponovno opozoril papež Frančišek, tudi o njej so razmišljali katoliški pedagogi. Poudaril je pomen tega, da se pustimo objeti Očetovemu usmiljenju.

V homiliji je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore prisotne pedagoge nagovoril s prošnjo, da tu pri Mariji Pomagaj prosijo in molijo ne samo zase, svoje bližnje in drage, ampak tudi za morda težavne učence in včasih nerazumevanjoče sodelavce. Obenem se jim je zahvalil za pričevanje vere v vzgojnem procesu. Ker delujejo v okolju, v katerem včasih ni lahko pričevati. In vendar v zaupanju v Boga in zatekanju k Marijini pomoči ostajajo zvesti Bogu in Cerkvi. V nadaljevanju se je nadškof ozrl na današnji evangeljski odlomek, ki je idealen primer Božjega usmiljenja in hkrati navodilo, kako naj mi živimo življenje usmiljeno in da ga bomo izpolnili kot vzgojitelji in učitelji, kjerkoli v pedagoškem procesu.
Jezus je tam, kjer so njegovi učenci, nadaljuje nadškof. Ker so njegovi učenci razočarani, so se vrnili v Galilejo, kjer so živeli pred njegovim učenjem. Jezus pa gre za njimi, ne ostaja v Jeruzalemu, in to je usmiljenje. Ko ne vztrajaš pri tistem, za kar misliš, da je prav, ampak, greš za svojimi učenci. Da jim tam daš pogum, da jim tja prineseš življenje in upanje.

Po koncu svete maše je bilo v dvorani nad zakristijo druženje ob čaju in piškotih. Nato je nadškof v sproščenem vzdušju odgovoril na mnoga vprašanja; bodisi iz svojega otroštva in spominih na svoje šolske korake, pa tudi do izzivov, s katerimi se danes srečujejo učitelji v svojem poklicu in o tem, kako se prepleta delo pedagogov z usmiljenjem.

Pripravila: AEF

Fotografije