Leta 1212 je pri svojih osemnajstih letih Klara iz Assisija pobegnila od doma v bogati obleki, okrašeni z dragulji. Pri cerkvici sv. Damjana je to obleko zamenjala za grobo delovno haljo, prvo redovno obleko sester klaris. Sveti Frančišek ji je zaupal vodstvo ženske redovne skupnosti, ki se je posvečala molitvi pred Najsvetejšim in radostnemu življenju v uboštvu. Kmalu so se ji pridružile mlajša sestra Neža in druge prijateljice – in pri Svetem Damjanu je nastala redovna skupnost. Klara in njene sestre so živele v strogi klavzuri in skritosti preprosto, globoko bogomiselno življenje v najvišjem uboštvu ter sestrinski ljubezni in edinosti.
Pri posnemanju Kristusa je Klara želela biti služabnica vseh. “Z menoj lahko počnete, kar želite,” je dejala svojim sestram, “popolnoma sem vam na razpolago, kajti moja volja ne pripada več meni. Izročila sem jo Gospodu.”

Klara je bila prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo in si izbojevala njegovo potrditev od papeža Inocenca IV.; potrdil ga je dva dni pred njeno smrtjo, 9. avgusta 1253. Umrla je 11. avgusta 1253.
Poleg Vodila so se nam ohranili tudi njena Oporoka, Blagoslov in pet pisem, od katerih je štiri pisala sv. Neži Praški.

Zares je srečna tista,
ki se z vsemi čustvi srca
oklepa Njega,
čigar lepoto
nenehoma občudujejo
vsi blaženi zbori nebes,
čigar ljubezen prepaja s srečo
in zrenje nanj osvežuje,
čigar dobrotljivost nasičuje,
čigar sladkost napolnjuje
in spomin nanj
prijazno razsvetljuje,
ob čigar vonju vstajajo mrtvi
in blaženo zrenje vanj
neizrekljivo osrečuje
vse prebivalce
nebeškega Jeruzalema.

Sv. Klara Asiška

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije