Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske (SV) ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje pripadnikom SV skladno s temeljnimi človekovimi pravicami – pravico do življenje v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere v zasebno in javno, individualno ter skupaj z drugimi.
V Vojaškem vikariatu delujejo vojaški vikar, namestnik vikarja za Katoliško cerkev, namestnica vikarja za Evangeličansko cerkev, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in administrativni referent.
Vojaški kaplan je kot škofov sodelavec nosilec pastorale vojaških oseb. Vojaške osebe spremlja v njihovem delovnem in družinskem okolju ter jih spodbuja in opogumlja. S svojim zgledom in prisotnostjo ter poukom vojaškim osebam ponudi vrednote, po katerih se vojaška oseba ravna v miru in vojni.
Vodenje Vojaškega vikariata je junija 2015 prevzel Matej Jakopič, ki je tudi vodil somaševanje ob dnevu Vojaškega vikariata. Ob njem so somaševali: dr. p. Leopold Grčar, namestnik vojaškega vikarja Milan Pregelj ter policijski vikar Janez Novak.
V uvodu v sveto mašo je prisotne romarje ter somaševalce v imenu frančiškanskega samostana Brezje pozdravil dr. p. Leopold Grčar. S petjem so sveto mašo obogatili pevci in pevke zbora iz Ušlja pri Ajdovščini.
V pridigi je vojaški vikar, g. Matej Jakopič, spregovoril o čudežu, ki se je leta 2012 dogodil v Afganistanu, v slovenski vojaški bazi:
“Tudi slovenski vojak nima nobene gotovosti, ko odhaja na bojišča sveta, da bo prišel domov v enem kosu. Da bi lahko v vseh negotovostih vojak umiril svojo dušo, smo slovenski vojaški duhovniki v Bala Baluku (Afganistan) postavili tudi kapelo (Milan Pregelj), prinesli podobo brezjanske Marije (Aleksander Urek) in jo naslednje leto tudi okronali (Matej Jakopič).
Slednji dogodek se je zgodil 15. avgusta 2012. Poveljnik je okronal Marijo s pozlačeno krono, glavni podčastnik pa je okronal dete Jezusa. Slovesnost je bila lepo obiskana in globoko doživeta. Teden dni kasneje, 21. avgusta, malo pred deseto dopoldan pa se je zgodilo …
Bilo je vroče avgustovsko dopoldne, ko afganistanske temperature že v senci dosežejo 50 ali več stopinj. Vojaki so se zbrali, kakor vsako jutro, pri dišeči »padrejevi« kavi. Nobene gostilne nimamo, kakor v Sloveniji, nobena točajka nas ne postreže in se nam nasmehne, le župnik namesto jutranjega brevirja kuha kavo. Imamo je le toliko, kolikor smo si je prinesli s seboj iz Slovenije. Zato je »padre« včasih hudo skop v odmerkih kave. Važno je le, da diši po Sloveniji, da diši po Portorožu, da diši po Barcaffeju. Dovolj imamo afganistanskega čaja.
»Kdo bo pomil lončke«, je zakričal padre. »Kdo danes pomiva?«
»Poveljnik Leon, danes ste Vi na vrsti!«
Poveljnik je brez besed pobral 14 lončkov in jih opral z vodo iz steklenice. Ko je opral zadnjega, jih ni bilo časa zbrisati s krpo, ker je vroče sonce kar prismodilo vodne kapljice, tako da so skodelice vedno delovale umazano. In tako se je začel nov dan, o katerem nismo niti slutili, kaj nam prinaša. Vsak je pač odšel po svojih dnevnih zadolžitvah. »Padre« je vzel v roke svoj brevir, nato pa odhitel k imamu, medici (reševalci) so začeli s tečajem prve pomoči, kuhar je začel pripravljati kosilo, mehaniki so pregledovali izpravnost vozil, bojni inštruktorji so začeli usposabljati afganistanske vojake iz veščine preživetja na bojišču. Stražarji na okopih so vročino dneva prenašali v neprebojnih jopičih in čeladah. Skozi daljnoglede so bore malo videli, ker so kaplje znoja zalivale objektive. Toda vseeno, varovali so nas. Edini »uživač« je bil operater v klimatiziranem kontejnerju, ki je skrbel za upravljanje super kamere, ki je bila nameščena 600 m v zraku na tako imenovanem »Zeppelinu«. Domet in varnostno pokrivanje našega tabora je bilo tako tehnično dobro zagotovljeno. Toda kakor človek, tako tudi tehnika, ne zmoreta vsega. In tako se je zgodilo!!! Pet sekund nepoznanega žvižganja. Nato še deset sekund »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv«, »šiv« … Vse se je za nekaj sekund streslo. Onemeli smo. Prepozno je bilo steči v zaklonišča, varnostni bunkerji so bili predaleč. Samo gledali smo in gledali. »Dol, dol, dol, vsi dol!!!!« je nekdo kričal.
Človek izgubi občutek, kako se lahko v sekundi zakoplje v skalo in kamen, prav tako izgubi občutek za čas. Samo Bog ve, kako dolgo je vse skupaj trajalo. Nam se je zdela cela večnost. Nato smo pomolili svoje nosove, zamašene od kamnitega in skalnega prahu, kvišku. Kaj se je zgodilo? Kaj je???
»Je kdo ranjen?«, »Je kdo ranjen?«, »Je kdo ranjen???« smo kričali.
Ker je bila naša utrdba majhna, le 60 × 60 metrov, smo dokaj hitro našli krivca, ki je iz nas v trenutku naredil rudniške rovokopače. Da, bila je raketa. Ko je priletela v naš tabor, je zadela škatlo s težkim strelivom in krogle, ki so švigale okrog, so bile krivec za »šiv«, »šiv« … Raketi z lastnim motorjem pa je zatajil vžigalnik in tako ni eksplodirala. Ko smo kasneje gledali tehnične podatke rakete, bi le ta morala zbrisati iz obličja vse v radiu 200 metrov. Mi pa smo ostali ŽIVI!!!
Proti večeru smo se v zahvalo zbrali v naši kapeli z namenom, da rečemo: »Ej Šefe, HVALA TI!« Meni se ni niti posvetilo, toda neki vojak je pristopi k meni in dejal: »Veš padre, mislim, da nas je obvarovala brezjanska Mati Božja, ki smo jo kronali na praznik Marijinega Vnebovzetja. Verjemite mi, padre, ona nas je obvarovala!!!«
Ko trpimo umanjkanje zvestobe, v našem vsakdanjem življenju, nas Marija uči prave zvestobe. Naj nas tudi današnja Božja beseda uči, da bomo zvesto hodili po poti, ki nam jo kaže naš Gospod, je pridigo zaključil Matej Jakopič.
Po zaključku svete maše so vojaki, skupaj z ostalimi prisotnimi romarji, zmolili molitev za Slovensko vojsko, general Bojan Pograjc pa se je v imenu Slovenske vojske zahvalil vsem, ki skrbijo za duhovno oskrbo slovenskih vojakov.
Pripravila: AEF
Fotografije
