Lepa in bogata Klara se je v osemnajstem letu odpovedala vsemu, kar je imela, da bi lahko hodila za Kristusom na način svetega Frančiška Asiškega. Z njim je soustanovila skupnost klaris s prvo hišo pri svetem Damijanu. Sestre so oblečene v grobe tunike, hodile bose in se preživljale z miloščino. Ob napadu vojske Friderika II. leta 1234 je Klara na samostanskem obzidju izpostavila Najsvetejše. V molitvi se je vrgla na tla in prosila: “Dobri Gospod, prosim te: ubrani vse tiste, ki jih jaz ne morem zaščititi.” Ko je kmalu potem dvignila k višku ciborij, so se sovražni vojaki razbežali. Klara je umrla leta 1253 in je bila že dve leti pozneje razglašena za svetnico.

Ustanovitev Reda ubogih sester svete Klare (klaris)
Na prošnjo škofa iz Assisija je Frančišek (1181/82–1226) veliko pridigal v tamkajšnji stolnici. Med poslušalci je bila tudi Klara (1193/94–1253) iz plemiške družine. Ob Frančiškovih govorih jo je vznemirila misel, da bi se tudi sama odpovedala običajnemu načinu življenja. Spoznala je, da jo Bog kliče v Bogu posvečen stan. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porciunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno oblačilo. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici sv. Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, danes poznan kot klarise. Bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) je menil, da »kontemplativni poklic ni bil nikoli tako dragocen in pomemben, kakor je danes …, ko je prihodnost Cerkve odvisna od molitve«, in spodbujal: »Danes moramo znova odkriti sv. Klaro, ker je pomembna za Cerkev; znova je treba odkriti njeno karizmo, njen poklic.«

Klara je bila odlična učenka evangelija. Odprta Svetemu Duhu je v sebi utelesila izredne človeške in evangeljske vrednote v ubrani in zreli skladnosti milosti in narave. S pristno in globoko ljubeznijo do Kristusa je junaško premagovala vse ovire. Modro razsodna, neomajno trdna in vesela je z vedrino in mirom hodila svojo pot. Hranila se je z Božjo besedo in evharistijo; premišljevala in molila je podnevi in ponoči. Vse njeno življenje je bila zahvala, daritev in hvalnica. Njen zgled je privabil mnogo deklet. Bila jim je dekla, mati in vzornica.

Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo (in izbojevala njegovo potrditev od papeža), njegovo jedro pa predstavljata skupnostno življenje v ljubezni in veselo uboštvo.

Vedno je bila zvesta in vdana hči Cerkve. Zaprta v majhen samostan je z molitvijo in žrtvijo objemala vesoljno Cerkev. Gospod ji je bil tako blizu, da so se ob njenem zgledu za podoben slog življenja odločala tudi druga dekleta. Kot lik in vzor žene presega čas, v katerem je živela.

Sveta Klara, pomagaj nam, da te bomo posnemali v ljubezni in vdanosti do Matere Marije in Cerkve!

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije