Novice
15. oktober 2018
Romanje sodelavcev svetišča Leto je naokoli in lepo število sodelavcev slovenskega narodnega svetišča Marije Pomagaj na Brezjah se je zbralo na vsakoletnem romanju, katerega cilj je bila Rezija.

Po jutranji molitvi in priprošnji za srečno pot smo se z avtobusom z Brezij odpeljali proti Italijanski meji. Pot nas je vodila skozi Jesenice in naprej po Gornjesavski dolini. Prvi postanek smo naredili v vasi Rateče kjer smo si ogledali cerkev sv. Tomaža. Cerkev sv. Tomaža je starejša izmed dveh cerkva v Ratečah. Pokopališka cerkev z zvonikom iz 14. stoletja je v osnovi romanska, prizidan ji je gotski prezbiterij. Domnevno je v njej nastal Rateški poznan tudi kot Celovški rokopis, drugi najstarejši ohranjeni pisni zapis v slovenščini.
Cerkev je do nedavnega krasil križev pot Leopolda Layerja, ki pa je bil zaradi dotrajanosti odstranjen. Danes je na cerkvenih stenah križev pot slikarja Nikolaja Mašukova. Ohranjena pa je tudi Layerjeva slika na kateri sta upodobljena vstali Jezus in sv. Tomaž, ki polaga svojo roko v Jezusovo stran.
Po ogledu smo romanje nadaljevali preko mejnega prehoda Rateče in pri Trbižu vstopili v Kanalsko dolino v pokrajini Furlanija – Julijska krajina. Kanalska dolina leži v Karnijskih Alpah obdana s Karavankami in Julijskimi Alpami. Skozi dolino teče reka Bela ob kateri je speljana cesta, ki nas je pripeljala v Pušjo vas, Venzone po italijansko.
Mesto objemajo visoki vrhovi Karnijskih Alp in Julijskih Alp. Zaradi svoje geografske lege in križanja tamkajšnjih trgovskih poti je mesto skozi zgodovino večkrat prešlo iz italijanske oblasti pod avstrijsko in obratno. Danes leži domala na stičišču treh držav: Avstrije, Italije in Slovenije. Celo mesto je zaščiteno kot državni spomenik in je najbolje ohranjeno srednjeveško utrjeno mesto v Furlaniji – Julijski krajini in eno najlepših mest v Italiji.
Meseca maja 1976 je tla v severovzhodni Italiji in severozahodnem delu Slovenije je stresel silovit potres. Epicenter potresa je bila gora San Simeone, ob vznožju katere leži Pušja vas. V eni sami minuti je postalo mesto ruševina. Pušja vas je bila v tem potresu skoraj v celoti uničena. Potresni sunki so se vrstili še več mesecev. Tisto, kar je ostalo še celega, je dokončno porušil drugi potres 15. septembra 1976, ko so se tla ponovno stresla. Oba potresa sta Pušjo vas zravnala z zemljo, cela ni ostala niti ena zgradba. V celoti je bilo porušeno srednjeveško mestno jedro in mogočno obzidje. Od nekdanje cerkve sv. Janeza Krstnika iz 14. stoletja je ostala le še ena stena. Bližnja katedrala sv. Andreja je imela več sreče in ni bila popolnoma uničena. Uničenju je sledila neverjetna obnova. Obnova Pušje vasi velja za vzorčni in primer popotresne obnove, znana pod imenom furlanski model obnove. S potrpežljivo in natančno obnovo, zlaganjem kamna na kamen, ki so ga sestavljali kot lego kocke, so mestu dejansko vrnili srednjeveško podobo, kakršno je imelo pred potresom. A mesto je poznano tudi po najdbi 42 mumij. V kapeli sv. Mihaela kamor so bile prenesene danes hranijo 5 mumij. Mumije so neprecenljiva antropološka dragocenost in turistična znamenitost Pušje vasi. Po krajšem samostojnem ogledu mesta, ki je poznano tudi po festivalu sivke smo pot nadaljevali v ozko alpsko dolino Rezija. Ustavili smo se v središču rezijanskih vasi, v vasi Ravanca. Tu smo v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja sodelovali pri sveti maši, ki jo je v zahvalo za delo in sodelovanje, ki ga sodelavci opravljajo v svetišču, daroval rektor bazilike dr. p. Robert Bahčič. Po končani sv. maši nas je sprejel g. Sandro Quaglia, ki nam je predstavil zgodovino cerkve ter podrobneje orisal življenje in delo Rezjanov v preteklosti in danes. Skupaj smo se odpeljali do bližnje vasi Solbice kjer nam je g. Sandro razkazal muzej brusačev ter tipično hišo, ki so jo v zadnjih letih uredili v muzej pravljic. Za konec smo se ustavili še v Rozajanski kultürski hiši na Ravanci, kjer smo se seznanili s starimi rezjanskimi plesi. Rezjansko kulturno društvo deluje že 180 let in je vzor vsem, ki se prizadevajo za ohranjanje slovenskega jezika, običajev in kulture, ki iz teh krajev izginjajo. Z veliko hvaležnostjo za neizmerljivo delovanje posameznikov in skupin, ki kljub mnogim oviram ohranjajo slovenski jezik, običaje, vero in kulturo smo se v večernih urah odpravili proti domu.
Romanje smo zaključili, pod vodstvom patra Roberta, z molitvijo in zahvalo Bogu in Božji Materi Mariji ter z zahvalo za slikovito in skrbno vodenje gospoda Andreja Jeklarja.

Hvala in Bog povrni!

Fotografije