Novice
24. oktober 2018
"Navdih angela Slovenije" Včeraj zvečer je k Stvarniku odšel Alojz Rebula. Bil je eden največjih slovenskih pisateljev ter prepričan kristjan, svojo zgodbo je prispeval tudi v zbornik pričevanj ob 200-letnici milostne podobe Marije Pomagaj.

Alojz Rebula je bil eden največjih slovenskih pisateljev, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik več nagrad, predvsem pa klasični filolog in prevajalec Svetega pisma. Slovenski škofje so mu leta 2014, ob 90. letnici življenja, za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci, podelili odličje sv. Cirila in Metoda.

G. Alojz Rebula je za zbornik pričevanj z naslovom “Po Mariji podarjene milosti”, ki smo ga na Brezjah izdali ob 200-letnici nastanka milostne podobe Marije Pomagaj, prispeval zgodbo z naslovom “Navdih angela Slovenije”, ki jo je spisal v obliki legende.
Pričevanje mojstra slovenske besede si lahko preberete v nadaljevanju.

NAVDIH ANGELA SLOVENIJE (LEGENDA)
Alojz Rebula

To se ni zgodilo na Zemlji, a vendar v času, ko so Slovenci imeli opraviti z Napoleonovimi Francozi. Nebeška Gospa, ki je tudi kraljica angelov, je dala poklicati enega iz zbora tistih, ki so dodeljeni varstvu posameznih narodov na Zemlji.
Pred Njo je stopil angel z zelenim bliskom v perutih.
»Si ti angel Slovenije?«
»Vsemogočni, ki je čez narode in čez vse, me je postavil za angela deželice med Julijskimi Alpami in Jadranskim morjem, med rekama Sotlo na vzhodu in Sočo na zahodu. V varstvo mi je dana ta miniaturna deželica, v kateri tako rekoč zadevaš ob vogale, če se obrneš. Sem angel Slovenije, Gospa.«
»Ali bi zamenjal s katerim od angelskih kolegov, ki jim je bilo poverjeno v varstvo narodov kaj večjega?«
»Ne bi zamenjal, Gospa.«
»Zaradi posebne lepote dežele?«
»Še bolj zaradi njene resničnosti.«
»Kako si rekel? Resničnosti?«
»V njej sem raje kot drugje zaradi njene resničnosti, se pravi majhnosti v soglasju z vsem človeškim, ki je strašansko majhno.«
»V človeškem je tudi kaj velikega: človek je ustvarjen za nesmrtnost.«
»Vendar mi je dobro v tem ozračju, ki je proti napuhu. Sicer pa si tudi ti, Gospa, hči malega in nesvobodnega naroda, kakor so danes Slovenci.«
»Je mogoče ta kompleks začutiti iz tistega Magnifikata, ki sem ga zapela v Elizabetini hiši, tam v judovskih hribih?«
»Tudi Ti, Gospa, si res hči malega, a vendar ne kakršnega koli, ampak izrednega, še več, izvoljenega naroda, kar Slovenci niso.«
»Odrešenje mojega Sina je naredilo izvoljene vse narode, če Ga hočejo sprejeti. Ga hočejo Slovenci? Že tisoč let je, kar jim je bil oznanjen evangelij Jezusa Kristusa.«
»In že dvesto let imajo prevedeno Sveto pismo v svoj jezik,« je rekel angel.
»A tisti, ki so ga prevajali, Matere Boga-Človeka niso marali.«
»Vendar njenega imena iz svetih besedil niso izbrisali. In njihovi maloštevilni nasledniki tudi ne. Vsi drugi, se pravi večina tega naroda, Te časti kot mater Odrešenika.«
»Kakšni so Slovenci? Boljši od drugih narodov?«
»Niso. Slabši pa tudi ne, ljudje pač. Tebe pa, Gospa, kot rečeno, zelo častijo. Iz vzhodnega predela te deželice se romarji zgrinjajo na Ptujsko goro, iz jugozahoda pa na Sveto Goro v primorskih hribih, od tam pa Te tudi prihajajo častit v čolnih čez morje na Barbano. Kaj bi bilo šele romarjev in častilcev Tvojega imena iz pobožnejšega območja izpod slovenskih Alp, ko bi se prikazala tam! Toda Slovenci nekako mislijo, da se raje prikazuješ drugim narodom kakor njim.«
»Jaz prihajam, kamor me izvoli poslati moj Sin, ki je tudi moj Gospod. Čeprav me je postavil za vašo kraljico, ostajam dekla Gospodova, kakor sem se izrekla v Nazaretu.«
»Pravijo, da se po Urški Ferligojevi na Goriškem nisi več prikazala kakemu Slovencu.«
»Prišli bodo časi ko se bom prikazala tudi kakšnemu slovenskem človeku in mu spregovorila v njegovem jeziku, ali po potrebi tudi v njegovem narečju.«
Pri teh besedah je angel Slovenije kar vzplal.
»Zakaj,« si je predrznil, »ne bi smeli biti tisti časi zdaj, v začetku 19. stoletja, premilostna Gospa? Glej, prav v teh letih sta se temu narodu rodila dva fantka, ki jima je usojeno zanj posebno poslanstvo: eden bo njegov največji pesnik, buditelj njegove narodne duše, drugi pa velik škof in svetnik, vodnik te duše v večnost. To je, če si smem predrzniti, trenutek zate, Gospa …«
»Sem ti že dala razumeti, kakšna je moja vloga v teh rečeh: nazareška.«
»Ampak, ko bi videla, Gospa, kraj, ki mi je prišel na misel: preproga travnikov pod Karavankami, na območju župnije Mošnje … Že pred štirim stoletji je verni slovenski človek tam, na tisti ravnici, posejani z brezami, uvidel privilegiran kraj za božji hram.«
»Vsi kraji so privilegirani za božje čaščenje. Kako je kaj na Slovenskem?«
»Srečen sem ob tem vprašanju, milostna Gospa. Toda ali naj Vam pripovedujem o vračanju zadnjih preživelih iz Rusije? Kako se je Napoleon ponorčeval iz papeževe obsodbe, češ ali misli, da bo z njo izbil orožje iz rok njegovih vojakov? In prav to je opravila ruska zima, ko so se morali vračati ob temperaturi 30° pod ničlo. Ne bom pravil o tem, Gospa. Rajši o čem, kar Vam bo v veselje.
Nekako pred desetimi leti se je iz Innsbrucka vrnil v Slovenijo z doktorskim naslovom Urban Ažbe. Ta duhovnik ni bil za kako kmečko župnijo, saj je mislil posvetiti svoj čas najprej branju Avguštinove »De civitate Dei« v izvirniku, pa so ga dali prav v Mošnje, kjer je še danes. To je prav v tistem koncu pod Karavankami, ki sem ga pravkar omenil. Na tistih travnikih je pred dvesto leti slovenski človek postavil cerkvico in jo posvetili sv. Vidu, zaščitniku živali. Danes te cerkvice ni več, toda novi župnik, že imenovani dr. Ažbe, je hotel tisti kraj na novo posvetiti. Odložil je branje »De civitate Dei« in kot Vaš častilec dal sezidati kapelo Vam, Gospa, na čast.
Bili so časi, ko ne francoska revolucionarna oblast ne avstrijska, ki je bila dedinja verske politike Jožefa II., ni bila naklonjena cerkvenim objektom. Tako so sakralni slikarji ostali brez naročil. V takem položaju se je znašel tudi takrat sicer znani slikar Leopold Layer, iz Kranja doma, sin tirolskih priseljencev.«
»Verjetno kalna eksistenca, kakor je to navadno pri umetnikih,« je rekla Gospa.
»Saj tudi je iz umetniške hiše. Oče je slikar, brat Valentin pa tudi slikar, nesrečnejši od Leopolda. Oba sta namreč v stiski tvegala nesrečno pustolovščino – potvarjanje denarja, kar ju je tudi pripeljalo v zapor. Tam je Valentin umrl nejasne smrti. Leopold pa je ostal v zaporu, obsojen na pet let, ker je ponarejal avstrijski denar, na krajšo dobo, kot če bi bil ponarejal francoskega. Toda konec francoskih Ilirskih provinc je odnesel tudi ostanek kazni.«
»Vidim, da si o dogajanju na Slovenskem kar dobro informiran.«
»To kot angel te pokrajine tudi moram biti, a naj povem do kraja, Gospa. Tudi to, kako so zadele Leopolda poleg zapora še druge hude nadloge. Med požarom v Kranju mu je na primer zgorel atelje. A naj se vrnem k Ažbetovi kapelici. Nekaj časa potem, ko je bila dokončana, ji je Leopold začel poslikavati notranje stene, bolj iz lastnega veselja kot iz župnikovega prigovarjanja. Že iz tega je videti, da Leopold Layer ni bil brez vere, ampak mu je šlo za čast matere našega Gospoda. Vendar pa za to obstaja kakšen še zgovornejši dokaz.«
»Kakšno njegovo romanje?«
»Ne, ni šlo za romanje, ampak za neko njegovo sliko: Mati Božja, Ti, Gospa, v nežnih obraznih potezah in materinski drži, z Božjim Detetom, ne toliko v naročju, kolikor tesno in ljubeče pod svojim ušesom.«
»Ali mu je to naročil dr. Ažbe?«
»Čujte, Gospa: slike ni naročil župnik Ažbe, ampak mu jo je slikar Leopold Layer podaril.«
»Da si je kaj takega privoščil človek, ki mu je bil denar vse življenje problem?« se je začudila Gospa.
»Spodaj v kotu slike je napis EX VOTO. Po zaobljubi. Kakšni, dr. Ažbe in ljudje ugibajo. Ti, Gospa, gotovo veš. Zdaj je v Mošnjah eno samo pričakovanje. Gorenjci sicer niso razsipni, pa so vsi prispevali za honorar slikarju, a ta ga je zavrnil, češ da mu zaobljuba tega ne dovoljuje. Kot sem rekel, ne samo župnija, ampak kar je zemlje pod Karavankami, je eno samo pričakovanje, kdaj bo slika, ki jo je slikar podaril, nameščena v kapelico. Župnik pripravlja majhno slovesnost: procesijo, govor, litanije, polaganje šopkov … Seveda bi si ljudstvo, kaj šele bolniki, želeli še kaj, da angela Slovenije sploh ne imenujem. Želeli bi si pač Tebe, preblažena Gospa, vsaj za hip.«
»Prikazanja ne bo. A če so bili Gorenjci razsipni za mojo sliko, bom jaz za njihove prošnje.«
»Ali potem smem vnaprej brati tablice, viseče po stenah kapelice, z zahvalami, kakor na primer: »Da sem ostal živ v bitki pri Borodinu.« – »Da se je brez škode zvrnil name voz sena.« – »Da sem polslepa spet videla.« – in podobne?«
»Samo tebi kot angelu rečem: Smeš.«
»Kaj pa vse tiste tablice, ki se bodo nagrmadile v novi cerkvi, v katero bo vključena kapelica z votivno sliko? Bom lahko vnaprej videl slovanskega papeža, ko povzdigne cerkev na Brezjah v malo baziliko, in Slovenske škofe, ki proglasijo Brezje za slovensko narodno svetišče?«
»Čeprav si angel, hočeš vedeti preveč.«
»A samo, ker sem angel naroda, katerega sinovi bodo v neki drugi revoluciji, ki ni imela idej francoske, vrženi v brezna, potem, ko so prej morali odmetati kupe rožnih vencev. Ali ni to Tvoja molitev, preblažena? Vendar mi odpusti, da sem, čeprav sem samo duh, postal nekam Slovenec.«

Pripravila: AEF

Fotografije