Novice
02. november 2018
Spomin vseh vernih rajnih Vice so kraj, kjer Božja ljubezen blaži Božjo pravičnost.

Začetek spomina vernih duš v vicah izvira iz leta 998, ko je sv. Odilo, benediktinski opat v Clunyju, ukazal samostanom, naj 1. novembra popoldne po cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi pa naj molijo večernice. Drugi dan naj za mrtve opravijo jutranjice in hvalnice ter zanje mašujejo in delijo miloščino. Lepa navada se je nato hitro razširila.

Prav je, da se na današnji dan spominjamo tudi vseh tistih svetih, ki za svojo svetost še trpe v vicah. Ti so umrli v posvečujoči milosti in so zato že božji prijatelji, a imajo na duši še male grehe ali pa še niso s pokoro zadostili za že odpuščene grehe. Med njimi so nemara tudi naši bližnji in najdražji.
Trpljenje v vicah, kraju očiščevanja, je po besedah duhovnih pisateljev hudo, vendar duše v vicah prešinja tudi globoko veselje ob gotovosti glede zveličanja. A so na slabšem kakor mi zato, ker si sami ne morajo pomagati. Čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pomagati jim moramo mi, ki sodimo k »potujoči Cerkvi«. Pomagati jim morejo s priprošnjo tudi zveličani v nebesih, kar izraža tudi člen apostolske vere: »Verujem v občestvo svetnikov«.

O zvezi z dušami v vicah govori tudi drugi vatikanski cerkveni zbor: »Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, potujejo nekateri izmed njegovih učencev na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega.«
Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. Zato se kristjani lahko vernim dušam priporočamo za njihovo pomoč v raznih stiskah. Za nas bodo ravno te duše tem bolj prosile, čim bolj jim bomo z molitvijo in dobrimi deli pomagali.

Pripravila: UK