Ime današnje svetnice izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni »svetloba, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi pomena njenega imena, a še bolj zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči. Lucija naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne družine in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti.
K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. A kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, je njen obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan.
Upodobljena je kot devica v dolgi beli obleki z atributi kot so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo, ki ji pogosto tiči v vratu. V naših krajih pa je največkrat upodobljena kako drži v roki pladenj z očmi.
Z njenim godom so povezani tudi nekateri ljudski običaji, od katerih naj omenimo tistega, ki je povezan z bližajočim božičnim praznikom. Eden izmed običajev, ki so se ohranili do danes, je običaj sejanja božične pšenice kot simbola obnove življenja in plodnosti. Do Božiča pšenica zraste v posodi, ter na ta način krasi jaslice ali božično mizo.

Pripravila: UK