Novice
29. marec 2018
Hvali, Sion, Rešenika Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Danes se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.

»Hvaliti se moramo s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa; v njem je naše odrešenje, življenje in vstajenje, po njem smo bili rešeni in osvobojeni.« (Gal 6,14)
Bogoslužno dogajanje velikega tedna z bogato simboliko in izborom svetopisemskih besedil nas uvaja v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni.
Slovesno sveto mašo Gospodove zadnje večerje je v baziliki Marije Pomagaj vodil dr. p. Viktor Papež. V pridigi je spregovoril o pomenu in simboliki današnjega dne: “Obred umivanja nog spada v bistvo zadnje večerja, saj v Janezoven evangeliju ne najdemo omembe postavitve evharistije pri zadnji večerji. Evangelist Janez evharistijo nadomesti z umivanjem nog. Tako pokaže, da je evharistija v bistvu služenje, z njo živimo za druge. Jezus opravi to delo kot dejanje ponižnosti in služenja – prišel je, da bi stregel.” Je dejal p. Viktor Papež ter nadaljeval: “Kjerkoli v naši družbi naletimo na umazanijo, se ne smemo umakniti. Tam je mesto za kristjana in duhovnika. Ne smemo se narediti, kot da nič ne vidimo. Kristjan je človek, ki si ne boji umazati rok in sebe postaviti v služenje drugemu. Kadar se Bog daje človeku, se nam daje v celoti. V svojem služenju je majhen, ponižen in čist. Tako je mogoče spremeniti družbo in svet.” Je pridigo zaključil dr. p. Viktor Papež.
Po pridigi je sledilo umivanje nog 12 vernikom, v spomin Kristusovega umivanja nog 12 apostolom. Tako je duhovnik simbolično pokazal, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.
Po sveti maši so mašniki s spremstvom prenesli Najsvetejše v ječo. Pridite, molimo!

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije