Novice
03. marec 2018
Ne moreš reči »Zebe me«! Postno romanje po Rožnovenski poti je grelo dušo in telo.

Sneg, ki je padal vso noč, se je mlel pod gojzarji. Molivci rožnega venca smo stopali v koloni ki se je vila iz Brezij proti Hudemu. Mraz, ki je lezel pod obleko, se je kmalu umaknil toploti, ki jo je sproščalo telo. Kljub rokavicam me je zeblo v prste. Na obrazih romarjev, v katere se je občasno zaletaval mrzel veter, ni bilo videti nejevolje. Vse na Rožnovenski poti se po nekaj zmoljenih desetkah utiri v tisto notranjo nirvano, ki ti naenkrat napolni dušo. Mraza v prstih kmalu nisem več čutil.
V Baziliki nisem videl koliko nas je. Že blagoslov za srečno pot in vrnitev mi je dal misliti, da nas pater blagoslavlja predvsem zaradi mraza, saj je varstvo zaupano Mariji. Kdo pa se v takšnem vremenu podaja na romanje po Rožnovenski poti. Pred cerkvijo, kjer je sledilo fotografiranje pred spomenikom blaženega Janeza Pavla drugega, pa se nas je nabralo kar za lepo kolono.
Nekaj avtomobilov nas je prehitelo, ko smo šli proti razcepu Leše-Hudo. Kaj so si mislili vozniki, ko so nas videli hoditi v mrazu in snegu, si lahko samo zamišljam. Mi pa smo hodili, molili in se veselili z Marijo, ki je spočela od svetega Duha, ki je šla k teti Elizabeti in pod srcem nosila Jezusa. »Ki si ga Devica rodila.« Mraz je bil na Betlehemskih poljanah tisto noč, ko se je rodil Zveličar. Ona pa ga je pogrela s svojim telesom in sveti Jožef ju je verjetno zadelal s slamo, da je pregnal mraz.
V koloni smo sopihali navkreber proti Hudemu. Lica so žarela in toplota nam je grela telesa. V Hudem nas Jani vpiše v romarsko knjigo in že gremo naprej. V koloni, edem za drugim pomahamo policajema, ki pripeljeta nasproti in nam na naše presenečenje vesela pomahata nazaj. Za fanta v policijskem avtomobilu smo tudi molili. Še pred nekaj leti, ko smo začeli hoditi po Rožnovenski poti se to nebi zgodilo, da bi nas možje postave z nasmehom pozdravili.
Kako dober je bil čaj Pr Matičk in vse dobrote na mizi. Marjan nam skupaj z ženo vedno potolaži lačne želodce.
Gremo naprej. Z molitvijo se v žalostnem delu rožnega venca odpravimo z Jezusom na Kalvarijo. »Kljub trpljenju in vsemu kar je doživljal Jezus na poti na Kalvarijo ne smemo biti žalostni. Kristjani moramo v teh desetkah najti notranji mir in veselje, saj je Jezus umrl za naše zveličanje« nam daje pogum Jana. Prošnje pri vseh desetkah odpirajo naša srca. »Molimo za srečno zadnjo uro moje mame; za mojo ženo, ki je zelo bolna: za mojo sestro; za srečen porod …za še in še potreb«. Vmes se najde tudi kakšna zahvala Mraza ni več. Vsi smo zatopljeni v tisto kar se odvija v naših dušah. Krvavi pot, bičanje, kronanje s trnovo krono, nošnja težkega križa in na koncu križanje. Kot, da se pomikamo od slike do slike, ki so narisane na postnem prtu v cerkvi na Brezjah.
V Lešah je bil mir. Kot, da so se ljudje skrili pred mrazom na kmečke peči. V naših srcih pa je zagorel ogenj vstajenja. Ki je za nas od mrtvih vstal, ki je šel v nebesa, ki je svetega Duha poslal, ki te je Devica v nebesa vzel, ki te je Devica v nebesih kronal. Od daleč slišimo zvonove in vidimo zvonik Bazilike. Še malo in pokleknili bomo pred njo, ki nas je spremljala vso pot. Molitev nas je združila, da smo si segli v roke in se priporočili Mariji da nas varuje še naprej, da bomo v mesecu maju spet romali z njo po Rožnovenski poti.

Avtor: Matevž Kleč

Fotografije