Novice
19. april 2018
Bodite preprosti duhovniki, poslušni Svetemu Duhu Med 7. in 11. aprilom 2018 je v Rimu potekalo drugo srečanje misijonarjev usmiljenja, ki ga je organiziral Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, ki ga vodi msgr. Rino Fisichella.

Dogodka se je, dve leti po tem, ko je sveti oče v jubilejnem letu Usmiljenja uvedel to posebno obliko poslanstva, udeležilo 550 misijonarjev usmiljenja s petih celin. Med njimi sta bila tudi rektor brezjanske bazilike, dr. p. Robert Bahčič ter dr. p. Silvin Krajnc, nekdanji rektor na Brezjah.
Srečanje se je začelo v soboto, 7. aprila dopoldan v cerkvi Santo Spirito in Sassia s premišljevanjem na temo: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad« (Jn 21,17), ki ga je imel kardinal Camillo Ruini. Nadaljevanje je sledilo popoldan, ko smo se v isti cerkvi zbrali k češčenju Najsvetejšega ter razmišljanju na temo: »Ti hôdi za menoj!« (Jn 21,22).
Ves čas molitve so bili določeni misijonarji na razpolago za sveto spoved v najrazličnejših jezikih (sedmih). Molitev je spremljal kor pevcev, ki je po vsaki prebrani Božji besedi zapel psalm potem pa smo prisluhnili štirim pričevanjem, kako se jih je dotaknila Božja ljubezen in odpuščanje.
Prvi odlomek je bil iz Janezovega evangelija (21, 15-19), ko je Jezus Petra trikrat vprašal ali ga ljubi oziroma ima rad. Sledila je razlaga odlomka mons. Rina Fisichelle.
Drugi odlomek je bil iz Druge Mojzesove knjige (3,1-11), ki govori o gorečem grmu, ki gori, a ne zgori in Bog Mojzesu naroči naj gre do faraona, da izpelje Izraelove sinove iz Egipta. Sledilo je pričevanje mlade Francozinje, ki je preko bolezni, trpljenja in smrti svojega očeta prišla do spoznanja božje ljubezni in odpuščanja.
Tretji odlomek iz preroka Izaije (6,1-8) je spregovoril o poklicu preroka Izaije in kako se je sam ponudil, potem ko je bil očiščen, da ga Bog pošlje k Izraelskemu narodu in da jim spregovori s povabilom o spreobrnjenju. Sledilo je pričevanje italijanskega očeta, ki je spregovoril o svojih stranpoteh od zgodnje mladosti (12 let) do svojega 28 leta, dokler se ni srečal z nekim duhovnikom, ki mu je prisluhnil, si vzel čas zanj, ga spovedal in mu pomagal, da je ponovno našel Boga ter začel moliti.

Četrti odlomek je spregovoril o cestninarju Zaheju (Lk 19,1-10), ki se je ob srečanju z Jezusom spreobrnil in postal drug človek, ker je Jezus prišel iskat in rešit kar je izgubljeno. Potem smo prisluhnili pričevanju avstrijskega duhovnika, ki je spregovoril o svoji težki poti. Doma je bilo šest otrok. V cerkev so hodili z očetom, mati ni hodila, ker tudi krščena ni bila. Ker je oče bil v diplomatski službi so se vsaka štiri leta selili v drugo državo. Kmalu je zapadel v slabo družbo, kjer so ga spremljale droge, v šoli je bilo vse narobe. Postal je kriminalec. Nekoč pa je srečal svoje dobrega prijatelja, ki je v tem času začel verovati v Jezusa, ki se mu naj bi prikazal. V očeh prijatelja je videl srečo, svetlobo in veselje. Pogosto se je z njim srečaval in ta ga je potem pripeljal do nekega starega duhovnika, ki mu je pomagal in mu rekel, da naj gleda na Jezusa, naj vanj zaupa in se bo rešil. Tako se je zgodilo. Potem je postal duhovnik in sedaj je tudi misijonar usmiljenja.
Zadnji odlomek je spregovoril o angelovem oznanjenju Mariji (Lk 1,26-38). Pričeval pa je zakonski par, ki je po 40 letih zakona in trnjevi poti ohranjal in ohranil zakon. Žena je povedala, da je v vseh težkih trenutkih vedno molila, da naj se izpolni božja volja in ne njena. Poudarila je tudi, da je spoznala, da je potrebno moliti za druge, za sovražnike in da ji je šele potem Bog pomagal. Mož pa se je dokončno spreobrnil, ko se je zavedal, da nič ne naredi za družino, da ji celo škodi in da je bil tik pred samomorom.
Ob zaključku molitve in blagoslovu z Najsvetejšim je mons. Fisichella dejal, da je potrebno oznanjati odpuščanje, prisluhniti Bogu, se mu približati in dopustiti, da vstopi v naša srca in potem bomo začutili in bili deležni božje ljubezni, ki nam prinaša velikonočni mir in odpuščanje.
V nedeljo, 8. aprila smo somaševali s papežem Frančiškom na trgu Svetega Petra. Papež Frančišek je razmišljal o evangeljskem odlomku o (ne)veri apostola Tomaža. Bog, po papeževih besedah, želi naše rane narediti podobne svojim poveličanim ranam. »Za sramom in sprijaznjenostjo pa obstajajo še ena zaprta vrata, ki so včasih blindirana: naš greh. Če si jaz, v vsej iskrenosti, takrat, ko storim velik greh, ne želim odpustiti, zakaj bi mi moral Bog? Vendar pa so ta vrata zaklenjena samo z ene strani, z naše; ta za Boga niso nikoli nepremostljiva. Kakor uči evangelij, rad vstopi prav “pri zaprtih vratih”, ko se zdijo vsi prehodi zapahnjeni. Tam Bog dela čudovite stvari. On se nikoli ne odloči, da se bo ločil od nas, mi smo tisti, ki ga puščamo zunaj. Kadar pa se spovemo, se zgodi nekaj nezaslišanega: odkrijemo, da prav tisti greh, ki nas je oddaljeval od Boga, postane kraj srečanja z Njim. Tam Bog, ki je ranjen zaradi ljubezni, pride naproti našim ranam in naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam. On je namreč usmiljenje in v naši bedi dela čudovite stvari. Kakor Tomaž, prosimo danes za milost, da bi prepoznali našega Boga: da bi v njegovem odpuščanju našli svoje veselje, v njegovem usmiljenju svoje upanje« je zaključil pridigo papež.
V ponedeljek, 9. aprila smo se misijonarji usmiljenja srečali v Lateranu, kjer nam je spregovoril kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov. Naslov premišljevanja je bil: Sprava, zakrament usmiljenja.

V svojem govoru je kardinal večkrat poudaril, da ljubezen mora biti konkretna, kot Jezusova: utelešena in križana. K temu nas je povabil Jezus sam, ko je govoril, da se je čas dopolnil in da se je treba spreobrniti in verovati evangeliju (prim. Mr 1,15). V nas mora biti isto mišljenje in obnašanje kot je v Jezusu. Spovednik predstavlja Kristusa in Cerkev. Od spovedanca se pričakuje, da svoje grehe obžaluje, prizna in prosi odpuščanje. Nasveti spovednika morajo biti nasveti Kristusa in nauka Cerkve, ne njegovi osebni nasveti.
Sledilo je pet pričevanj misijonarjev usmiljenja iz Italije, Avstralije, Južne Koreje, Paname in Gvineje (Afrika). Vsi pričevalci so poudarili, da je bila božja milost v letu usmiljenja neizmerna in da ni nihče pričakoval, koliko ranjenih duš bo Bog po zakramentu sprave pripeljal nazaj v objem božje ljubezni in Cerkve. Mnogi misijonarji so delovali po zaporih, med prostitutkami, v bolnišnicah, v župnijah, kjer ni stalnih duhovnikov, po radiu in televiziji.
Kar je Jezus naročil apostolom velja tudi za nas: “To delajte v moj spomin!” To pomeni, da duhovnik spovednik živi iz tega, da moli pred Najsvetejšim, da prejema zakrament sprave in da je povezan z Marijo, ki je Mati duhovnikov.

Popoldan smo se razdelili po okoliških cerkvah po jezikovnih skupinah in začeli s češčenjem Najsvetejšega. Vmes smo imeli priložnost za osebno spoved.
Sledila je meditacija z naslovom: Greh in usmiljenje v duhovnikovem življenju.
Duhovnik mora biti božji prijatelj in po tem mora hrepeneti. Pri spovedi mora vedno biti tudi žalost, da nismo to kar Bog od nas želi. Ko so sv. Frančiška vprašali, kaj bi rekel o sebi, kdo je, je rekel: “Sem velik grešnik.” Verovati moramo v ljubezen in odpuščanje. Dan smo zaključili s slovesno sveto mašo.
V torek, 10. aprila smo se zbrali v Apostolski palači, v dvorani Regia, kjer nas je najprej nagovoril mons. Rino Fisichella na temo: Misijonar usmiljenja po papežu Frančišku.
Sledila je avdienca s papežem Frančiškom, ki je svoje razmišljanje naslonil na odlomek iz starozavezne knjige preroka Izaija, kjer beremo: »Ob času milosti sem te uslišal, na dan rešitve sem ti pomagal. Kajti Gospod tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih. Hči sionska pa pravi: 'Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil.’ Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,8.13-15). Po papeževih besedah gre za odlomek, ki je prepojen z usmiljenjem. Dobrohotnost, tolažba, bližina, obljuba večne ljubezni – vse to so izrazi, ki izražajo bogastvo Božjega usmiljenja.
Ob 12. je sledila še maša, ki jo je papež Frančišek daroval v baziliki sv. Petra. Med homilijo je poudaril: »Bodite normalni, preprosti, krotki, uravnovešeni duhovniki, sposobni nenehno pustiti se preroditi Svetemu Duhu, dojemljivi za njegovo moč, notranje svobodni – predvsem samega sebe – saj vas žene »veter« Svetega Duha, ki veje, kjer hoče.« (prim. Jn 3,8)
Srečanje smo zaključili v sredo, 11. aprila v Lateranu. Najprej nas je nagovoril msgr. Octavio Ruiz Arenas, tajnik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, z naslovom: Pastoralne smernice zakramenta sprave. Zaključno sveto mašo v lateranski baziliki je daroval msgr. Rino Fisichella.

Pripravil: dr. p. Robert Bahčič

Fotografije