Novice
08. april 2018
"Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga" Na belo nedeljo oz. nedeljo Božjega usmiljenja je na trgu svetega Petra poleg papeža Frančiška somaševalo še preko 550 misijonarjev Božjega usmiljenja.

Drugi dan srečanja misijonarjev Božjega usmiljenja je preko 550 misijonarjev na trgu svetega Petra somaševalo s papežem Frančiškom.
V nagovoru misijonarjem ter številnim romarjem, ki so z vseh koncev sveta napolnili lepo okrašeni trg svetega Petra, je papež Frančišek spregovoril o današnjem evangeliju ter o veličini Božjega usmiljenja.
»V današnjem evangeliju se večkrat ponovi glagol videti: “Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.” (Jn 20,20) Potem so rekli Tomažu: “Gospoda smo videli” (v. 25). Vendar pa evangelij ne opiše, kako so ga videli, ne opiše Vstalega, poudari samo eno podrobnost: “Pokazal jim je roke in stran” (v. 20). Zdi se, da nam želi povedati, da so učenci Jezusa prepoznali na ta način: preko njegovih ran. Isto se je zgodilo Tomažu: tudi on je želel videti “na njegovih rokah sledove žebljev” (v. 25) in po tem, ko je videl, je veroval (v. 27).«
Kljub njegovi nejevernosti, se moramo Tomažu zahvaliti, saj se ni zadovoljil s tem, da je od drugih slišal, da je Jezus živ, niti s tem, da je videl njegovo telo, ampak je želel videti v notranjost, se z roko dotakniti njegovih ran, znamenj njegove ljubezni. Evangelij imenuje Tomaža “Dvojček” (v. 24) in v tem je resnično naš brat dvojček. Tudi nam namreč ne zadošča, da vemo, da Bog obstaja: življenja nam ne napolni neki Bog, ki je vstal, a je daleč; ne privlači nas neki Bog, ki je oddaljen, pa naj bo še tako pravičen in svet. Ne, tudi mi moramo “videti Boga”, da se z roko dotaknemo tega, da je vstal za nas.

Kako ga lahko vidimo? Kakor učenci: preko njegovih ran. Ko so jih gledali, so razumeli, da jih ne ljubi za šalo in da jim je odpustil, kljub temu, da so bili med njimi tisti, ki so ga zatajili in zapustili. Vstopiti v njegove rane pomeni zreti neizmerno ljubezen, ki izvira iz njegovega srca. Pomeni razumeti, da njegovo srce bije zame, zate, za vsakega izmed nas. Dragi bratje in sestre, lahko se imamo za kristjane in pravimo, da smo kristjani ter govorimo o mnogih lepih vrednotah vere, vendar pa moramo tudi mi, kakor učenci, videti Jezusa tako, da se dotaknemo njegove ljubezni. Le tako gremo v srce vere ter, kakor učenci, najdemo mir in veselje (prim. vv. 29-20), ki sta močnejša od vsakega dvoma.

Tomaž je po tem, ko je videl Gospodove rane, vzkliknil: “Moj Gospod in moj Bog!” (v. 28) Želel bi usmeriti pozornost na pridevnik, ki ga Tomaž ponovi: moj. Gre za svojilni zaimek in če pomislimo, bi se lahko zdelo neprimerno, da ga uporabljamo, ko govorimo o Bogu: kako je lahko Bog moj? Kako lahko Vsemogočnega naredim za svojega? V resnici s tem, ko rečemo “moj” ne onečastimo Boga, ampak počastimo njegovo usmiljenje, saj je on tisti, ki je želel “postati naš”. In kakor v ljubezenski zgodbi, mu recimo: “Ti si zame postal človek, zame si umrl in vstal, torej nisi le Bog; si moj Bog, si moje življenje. V tebi sem našel ljubezen, ki sem jo iskal in mnogo več, kot bi si lahko kdajkoli predstavljal.”

Usmiljenje ni le ena izmed lastnosti Boga, ampak je utrip njegovega srca. Bog ni užaljen, da je “naš”, saj ljubezen terja domačnost, usmiljenje vprašuje po zaupanju. Že v uvodu v deset zapovedi je Bog rekel: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog” (2 Mz 20,2) ter poudaril: “Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog” (v. 5). To je ponudba Boga, ljubosumnega ljubimca, ki se predstavi kot tvoj Bog. In iz ganjenega Tomaževega srca privre odgovor: “Moj Gospod in moj Bog!” Ko danes preko ran vstopamo v skrivnost Boga, razumevamo, da usmiljenje ni le ena izmed njegovih lastnosti, ampak utrip njegovega srca. Kakor Tomaž, torej tudi mi ne živimo več kakor negotovi učenci, vdani, vendar omahljivi; tudi mi postanimo resnični zaljubljenci v Gospoda!

Za sramom in sprijaznjenostjo pa obstajajo še ena zaprta vrata, ki so včasih blindirana: naš greh. Če si jaz, v vsej iskrenosti, takrat, ko storim velik greh, ne želim odpustiti, zakaj bi mi moral Bog? Vendar pa so ta vrata zaklenjena samo z ene strani, z naše; ta za Boga niso nikoli nepremostljiva. Kakor uči evangelij, rad vstopi prav “pri zaprtih vratih”, ko se zdijo vsi prehodi zapahnjeni. Tam Bog dela čudovite stvari. On se nikoli ne odloči, da se bo ločil od nas, mi smo tisti, ki ga puščamo zunaj. Kadar pa se spovemo, se zgodi nekaj nezaslišanega: odkrijemo, da prav tisti greh, ki nas je oddaljeval od Boga, postane kraj srečanja z Njim. Tam Bog, ki je ranjen zaradi ljubezni, pride naproti našim ranam in naše bedne rane naredi podobne svojim poveličanim ranam. On je namreč usmiljenje in v naši bedi dela čudovite stvari. Kakor Tomaž, prosimo danes za milost, da bi prepoznali našega Boga: da bi v njegovem odpuščanju našli svoje veselje, v njegovem usmiljenju svoje upanje.«
Je homilijo zaključil papež Frančišek.
(povzeto po Radio Vatikan)

Po sveti maši se je papež Frančišek misijonarjem Božjega usmiljenja zahvalil za njihovo služenje in prisotnost.

Pripravila: AEF
Foto: p. Robert Bahčič

Fotografije