Novice
18. oktober 2019
Sv. Luka, evangelist, učenec apostola Pavla Obhajamo god sv. Luka, evangelista, ki je bil izbran, da je z besedo in spisi oznanjal skrivnost Božje ljubezni do ubogih.

O sv. Luku, pisatelju tretjega evangelija, starokrščansko izročilo navaja, da je preden se je pridružil Pavlu v svojem misijonskem poslanstvu, deloval kot zdravnik. Njegov evangelij z dodatkom, ki ga poznamo kot Apostolska dela, kaže na njegovo visoko klasično izobrazbo in pozorno skrb za podrobnosti. Lukova posebna občutljivost za čustveno življenje, se odraža ravno v njegovem evangeliju, ki ga je sv. Janez Pavel II je v svoji okrožnici O Božjem usmiljenju poimenoval »evangelij usmiljenja«.
Od vseh evangelistov je ravno Luka najbolj poudaril Jezusove trenutke molitve. Zato je zelo primerno, da brevir (cerkveno molitveno bogoslužje) najpogosteje zajema ravno iz Lukovega evangelija. Zaharijeva hvalnica (1,68-80), Marijin Magnifikat (1,46-55) in Simeonova slavilna molitev Nunc Dimittis (2,29-32), ki se molijo zjutraj, zvečer in pred spanjem, so vzeti iz Lukovega evangelija. Poleg navedenih hvalnic sta nam iz njegovega evangelija najbolj poznani »Prilika o dobrem Samarijanu« in »Prilika o izgubljenem sinu«.

Luka je bil grškega rodu in doma iz Antiohije. Bil je edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud. Kar nekaj časa je oznanjal krščanstvo skupaj s sv. Pavlom. Pavla je spremljal na vseh pomembnejših potovanjih in skupaj z njim je prišel tudi v Rim.
Iz uvodnih besed Lukovega evangelija se da sklepati, da Luka ni bil priča dogodkom, ki jih je opisal v evangeliju. To bi nam lahko dalo vedeti, da se je krščanski skupnosti pridružil nekoliko pozneje, a vendar najdemo v Apostolskih delih več odstavkov napisanih v prvi osebi množine, iz česar lahko sklepamo, da je te dogodke pisec sam doživel.
V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, a ime drugega zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.
Luka je bil visoko izobražen Grk, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem kot telesnega in dušnega zdravnika.
Z Marijo Božjo Materjo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih tudi večkrat slikal.
Od tu izhaja legenda, da je ravno on avtor Marijine podobe (Salus populi romani, Zdravje rimskega ljudstva), ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu.
Kakorkoli že, gotovo je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo ravno v svojem evangeliju.

Njegov razpoznavni znak na slikah je vol. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi.
Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, zlatarjev, kiparjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev in na sploh krščanske umetnosti.

Pripravila: UK