Mesec oktober je, prav tako kot maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, v oktobru pa ji pletemo vence iz 'najlepših jesenskih rož’ in jo častimo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti.
Na praznik Rožnovenske Matere Božje se je ob 18. uri v brezjanski baziliki Marije Pomagaj začela molitev svetlega in veselega dela rožnega venca.
Sveto mašo ob 19. uri je ob somaševanju p. Tomaža Menarta, g. Mira Šlibarja, g. Draga Svetka ter msgr. Francija Trstenjaka, glavnega urednika Radia Ognjišče, daroval upokojeni ljubljanski nadškof msgr. mag. Alojz Uran.
Nadškof Uran je v uvodu v sveto mašo spomnil, da pri molitvi vseh delov rožnega venca premišljujemo celotno skrivnost našega odrešenja, ki je nastavljena od Boga do človeka.
V prvem delu pridige se je sprehodil skozi zgodovino molitve rožnega venca, ki sega več kot 700 let nazaj in na vse izprošene milosti ob tej molitvi. Posebno pa je poudaril naslednje: »Leta 1942 je irski duhovnik p. Patric Payton ustanovil gibanje 'Družinski rožni venec’, ki danes šteje več kot 20 milijonov molilcev, ki redno vsak dan molijo rožni venec. Pri nas je navzoča molitev živega rožnega venca, ki ga z veliko srčnostjo priporoča tukajšnji p. Leopold Grčar. Spoznanje, ki ga daje ta izredna molitev je naslednje: 'Družina, ki moli rožni venec, ostane združena in narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir.’ Danes smo ljudje zelo prestrašeni in negotovi. Toliko negativnih informacij sprejemamo vsak dan, da nam to jemlje pogum. Satan nam hoče na vsak način dopovedati, da na svetu ni nič lepega, ampak je vse pokvarjeno, brez upanja, brez veselja, saj se bomo sami pokončali. Saj je vse skupaj nima nobenega smisla. Vendar ni tako. Res nas vsak dan obdaja senca smrti, vendar se vedno znova poraja tudi življenje. Treba ga je odkrivati, ga sprejemati in živeti. Predvsem pa je pomembno, da nam vse to zunanje prizadevanje utrdi vero.« Za konec je svojo pridigo navezal na besede ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki je ob 50 – letnici kronanja brezjanske Marije Pomagaj, 1. septembra 1957 vzpodbudil vernike in vzpodbuja tudi nas: »V tej veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ne kakor bolnik, ki se težko premika, stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra od vseh strani. Stojmo, kadar Bog dopušča, da se naša vera boleče preizkuša. Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo. Stojmo v veri v preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najhujše preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin za naše odrešenje.«
Po koncu svete maše je sledila še molitev žalostnega in častitljivega dela rožnega venca.
Molitev rožnega venca ter sveto mašo se je nocoj poleg vernikov v cerkvi, frančiškanov ter sodelavcev Radia Ognjišče, lahko spremljalo tudi preko valov Radia Ognjišče.
Pripravila: UK
Fotografije
