Novice
18. november 2019
Romanje sodelavcev svetišča Tradicija narekuje, da se vsako leto sodelavci Slovenskega Marijinega narodnega svetišča zberemo na skupnem romanju. Cilj letošnjega romanja je bilo spoznati del ozemlja v Tržaški in Goriški pokrajini.

Lahko bi rekli, da smo z mesecem novembrom vstopili v obdobje nič kaj prijaznega vlažnega vremena. Kljub temu se nas je zbrala lepa skupina romarjev, ki je bila odločena, da se ne prepusti malodušju novembrskih dni. V deževnem jutru smo po uvodnem pozdravu rektorja svetišča dr. p. Roberta Bahčiča in jutranji molitvi z avtobusom krenili proti zamejstvu, kjer se pod vznožjem kraške planote skrivajo številne naravne kot tudi sakralne lepote in znamenitosti.
Mejo smo prečkali na mejnem prehodu Fernetiči in kmalu zavili proti Marijinemu svetišču na Vejni. Monte Grisa (it.) ali svetišče na Vejni je neverjetna, mogočna, a hkrati preprosta zgradba, dvigajoča se iz žive skale kraškega grebena, ki se strmo spušča v Tržaški zaliv. Zanimivost te mogočne zgradbe je tudi v tem, da gre za dve cerkvi v enem. Zgornja cerkev je večja in bolj impozantna, medtem ko je cerkveni prostor v spodnjem nadstropju, kjer je p. Robert daroval sv. mašo, bolj intimen. Cerkev je 1. maja 1992 obiskal tudi sveti papež Janez Pavel II.
Po mašnem blagoslovu smo romanje nadaljevali proti naslednjemu cilju v Tržaški pokrajini. Pot nas je vodila mimo Šempolaja, rojstnega kraja pisatelja Alojza Rebule, ki sodi med tiste, danes že redke predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje.
Kmalu smo prispeli v Sesljanski zaliv, ki se razprostira pod naseljem Sesljan in predstavlja priljubljeno in zelo obiskano turistično točko. Sesljanski zaliv je bil ob koncu 19. stoletja eno od najbolj priljubljenih obmorskih letovišč v Avstro-Ogrski, poleg Opatije in Gradeža. V času prve svetovne vojne je bila v zalivu baza avstrijske mornarice. Med drugo svetovno vojno pa so ga Nemci uporabljali kot podmorniško oporišče. Danes je eno od najbolj prostornih in urejenih plaž celotne tržaške obale. Nad zalivom se pričenja tudi znana Rilkejeva pot, ki vodi vse do Devinskega gradu in je dobila ime po pesniku Rainer Marii Rilke.
Iz Sesljanskega zaliva, kjer smo se sprehodili do turističnega naselja Portič (Portopiccolo), smo pot nadaljevali do naselja Štivan, kjer smo si kot prvo ogledali cerkev sv. Janeza iz Tube. Cerkev, ki je nekoč stala zunaj mesta je bila zgrajena leta 1483. Cerkvena stavbo v gotskem slogu so zgradili plemiči gospodov Walseeji. Cerkev, ki je bila po drugi svetovni vojni delno obnovljena, je redek primer gotske arhitekture v naših krajih. Nastala je na ostankih zgodnje krščanske bazilike, katere mozaike iz 5. stoletja in marmornato opremo iz zgodnje krščanske ter zgodnje srednjeveške dobe, lahko še danes občudujemo. Na mestu, kjer danes stoji cerkev, je v rimskih časih najverjetneje stalo rimski tempelj. Ob reki Timavi je bilo že v antiki več templjev, kraj pa je bil pomembno pristanišče. Zaradi bližine Ogleja je krščanstvo tu prisotno že od prvega stoletja. V neposredni bližini cerkve sv. Janeza iz Tube so izviri reke Timave, ki po dolgem podzemnem toku tukaj privre na plan in se nato izliva v Tržaški zaliv.
V bližini stoji župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Župnija povezuje vernike treh vasi, samega Štivana, Devina in Medjevasi. Nova štivanska cerkev sv. Janeza Krstnika, je bila zgrajena leta 1932 kot vojna odškodnina. V prvi svetovni vojni je namreč soška fronta tekla skozi Štivan in stara gotska cerkev ob izviru Timave je bila hudo poškodovana. Nova cerkev je bila grajena v romansko-toskanskemu slogu, notranjost pa je povsem drugačna, saj je cerkev poslikana in opremljena v zelo preprostem simbolično-figurativnem slogu. Notranjost cerkve je v celoti delo slikarja Avgusta Černigoja.
Počasi se je dan začel prevešati v popoldan in sončni žarki so prebili oblake, ki so obsijali jesensko obarvano drevje, ko nas je avtobus zapeljal nazaj v Slovenijo. Iz gosto naseljene goriške ravnice smo se pripeljali k svetišču Žalostne Matere božje na Mirenskem Gradu.
Tu se zbirajo pastoralni delavci iz vseh treh škofij in zamejstva, verni prihajajo sem na duhovno poglabljanje in redovniki ter redovnice ob sestrah usmiljenkah in duhovnikih lazaristih, ki tu domujejo, poglabljajo svoj poklic. Da je ta kraj že gotovo 500 let blagoslovljen z molitvijo, povedo zgodovinarji. Dokument iz leta 1488 pripoveduje o Marijini cerkvi, ki so ji v preteklosti rekli “naša Gospa pod Krasom“. Omenim naj le, da nobena, ne prva ne druga svetovna vojna Gradu nista prizanesli. Z obnovami, posebno po letu 1955 do danes, je cerkev zableščala kot krona vrh hriba. Umetniško jo je najbolj obogatil Tone Kralj s kipom Žalostne Marije v glavnem oltarju. Prvotni načrt za glavni oltar je delo arhitekta Ivana Vurnika, a je bil leta 1963 dokončan po načrtih Toneta Kralja. Na stenah svetlobnega nadstropja, smo pod vodstvom sestre Ancilije, občudovali Kraljeve grafitne poslikave skrivnosti rožnega venca in slikovitim križevim potom, ki velja za enega najlepših na Slovenskem. V njem je umetnik izpovedal svoje doživljanje Gospodovega trpljenja. Vse prizore je v osemdesetih letih v fresko tehniki obnovil slikar Lojze Čemažar. Na Gradu ima romar tudi možnost povzpeti se po svetih stopnicah. Prve svete stopnice so bile zgrajene leta 1757 kot posnetek Svetih stopnic v Rimu. V času prve svetovne vojne so bile popolnoma uničene. Sedanje so bile sezidane po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, a so bile med drugo svetovno vojno ponovno poškodovane. Obnovili so jih leta 1954. Na sredini vsake od 28 stopnic je vdelana relikvija. Na vrhu stopnic je božji grob z Jezusovim kipom, oltarno mizo in s fresko zasramovanega Jezusa, ki velja za avtoportret slikarja Toneta Kralja.
Rahlo utrujeni po celodnevnem romanju, smo se še z zadnjim pogledom na Goriška Brda, Gorico ter vzpetino Sabotin vkrcali v avtobus. Romanje smo zaključili, pod vodstvom patra Roberta, z molitvijo in zahvalo Bogu in Božji Materi Mariji, zahvalo vozniku za zbrano in varno vožnjo ter zahvalo za slikovito vodenje gospoda Andreja Jeklarja.

Hvala in Bog povrni!

Pripravila: UK

Fotografije