Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlmoljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini:
»Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Prvo nedeljo po veliki noči v Katoliški Cerkvi tako praznujemo nedeljo Božjega usmiljenja. “Božja beseda druge velikonočne nedelje nam prikazuje, kako deluje Božje usmiljenje. V drugem berilu smo slišali, da se je apostol Janez zgrudil, ko je videl Božje veličastvo: 'Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev.’ (Raz 1,17). Tudi apostol Peter je Jezusu po tem, ko je ulovil veliko rib, dejal, da naj gre od njega, ker je grešen človek: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!’ (Lk 5,8) Bog nam pošilja preroke in apostole, da nam pričujejo o Njegovem usmiljenju, Jezusa pa je poslal, da nam daje novo moč. Predvsem takrat, ko izgubljamo moč, ko ne vidimo poti, ko mislimo, da smo preveč grešni. A živeti moramo usmiljenje, za Boga naši grehi niso ovira. Božje usmiljenje je še najbolj dosegel apostol Tomaž, ki ni veroval. A ni bilo potrebno, da bi vtaknil prste v Njegove rane, ampak je samo pokleknil pred Njim.
Sveti Avguštin je zapisal, da ni našel nobenega boljšega zdravila kot so Kristusove rane. Kajti Kristusova ljubezen je bila za nas križana. Zdravilo tudi za nas so Kristusove rane, da se zatečemo h Kristusovi ljubezni, ki se je darovala za nas.
Ko molimo 'V svoje rane sprejmi me’, prosimo, naj nas Gospod sprejme v svojo ranjeno ljubezen. Tudi nebeška Mati Marija je ob ranah doživljala nesrečo, a v Kristusove rane je zaupala. Naj Kristusove rane poživljajo tudi nas.” Je v pridigi med drugim dejal p. Robert Bahčič.
Blagoslovljenjo nedeljo Božjega usmiljenja želimo!
Pripravila: AEF
Fotografije
