Praznik Kristusovega vnebohoda izraža našo vero, da je človečnost, ki je skupna vsem nam, po Kristusu vstopila v notranje življenje samega Boga, kar pomeni, da je človek našel svoje večno prebivališče pri Bogu. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Sveto mašo je v baziliki daroval p. Viktor Papež, ki se je v prvem delu pridige oprl na današnje prvo berilo, ko se apostoli poslavljajo od svojega učitelja in vodnika Jezusa. »To slovo je pravzaprav začetek novega obdobja v njihovem življenju in pričevanju evangelija. Obdobje, ki se bo nadaljevalo v delovanju Cerkve skozi vsa stoletja in tisočletja, ki ga bo zaznamovala navzočnost, razsvetljenje in delovanje Svetega Duha, ki ga Jezus obljublja apostolom in preko njih tudi nam.«
V nadaljevanju homilije je p. Viktor Papež še dejal: »Kaj je lepše bratje in sestre kot gledati v nebo, biti zatopljen v razmišljanje, se potopiti v molitev, odmisliti vse skrbi v službi, doma in v družini, odmisliti naše osebne probleme in težave. Verjetno si takšnega stanja vsak vsaj občasno zaželi. Samo stati, gledati in občudovati, to nam v življenju ne more veliko koristiti. Če bi v življenju samo živeli v oblakih, stali, gledali in razmišljali ne bi nikamor prišli in ničesar storili. Svet bi se vrtel brez napredka. Tudi Jezus je svoje apostole poslal na pot, v delo, v gibanje. Poslal jih je po svetu učiti vse narode. Prav zaradi Jezusovega naročila naj gredo po vsem svetu, je Jezusovo oznanilo prišlo tudi do nas. Če bi samo stali in gledali, do tega ne bi prišlo niti v preteklosti niti v sedanjosti. Krščanstvo ne obstaja v statičnem gledanju in občudovanju in čakanju. Pristno krščanstvo je v nenehnem gibanju in delovanju. Pristno krščanstvo je nenehno potovanje in oznanjevanje evangelija. Kristjanom mnogi očitajo, da se ne znamo ali pa nočemo vključiti dovolj v dogajanja v naši družbi in v Cerkvi. Očitajo nam, da smo preveč pasivni, da gledamo in čakamo, da drugi odločijo kaj bo. Premalo pa smo odločeni v reševanje naše družbe in za reševanje naših težav. Mnogi verni ljudje so prepričani, da lahko le z molitvijo rešimo vse probleme naše družbe, naše Cerkve in sploh probleme našega življenja. Berilo iz Svetega pisma vzeto iz Apostolskih del, v prvem berilu takšnega prepričanja ne potrjuje. Nasprotno, ga zanika in zavrača. Naše mirovanje in odprt pogled v nebo, oboje je potrebno. Molitev in delovanje, akcija in kontemplacija, ali kot pravi sv. Benedikt: 'Moli kot bi bilo vse odvisno od Boga in delaj kot, da bi bilo vse odvisno tebe.’ Poleg tega, da se ustavimo in razmišljamo je potrebno tudi, da gremo v gibanje in v delo. V obzir vzemimo star meniški izrek sv. Benedikta: 'Ora et labora.’ (moli in delaj).« Je dejal in zaključil: »Naše duhovno gledanje v nemo nam mora odpirati oči in razum, da bomo znali odgovorno gledati proti zemlji po kateri hodimo. S tem bomo sebe in naše okolje spreminjali na bolje. Zato potrebujemo Svetega Duha, ki je luč, modrost in razsvetljenje. In tega Svetega Duha nam je Jezus obljubil in tudi poslal. Pri vsakem prejemu svetega zakramenta smo deležni darov Svetega Duha. Uporabimo jih, da bomo znali v Svetem Duhu gledati tudi zemljo, k nam jo je Bog zaupal in na kateri potujemo k večni domovini.«

Na praznik Gospodovega vnebohoda se je pri sveti maši, v baziliki Marije Pomagaj zbrala velika množica romarjev. Prišli so tudi člani društev upokojencev Cerklje, Žalec ter Vir pri Domžalah. S pesmijo in branjem berila tudi v nemškem jeziku pa so bogoslužje sooblikovali nemški romarji iz Freiburga v nemški pokrajini Schwarzwald.

Fotografije