Porcijunkula, majhna cerkvica, je v času Frančiškovega spreobrnjenja, pripadala Benediktincem z gore Subasio. Frančišek je pri svetem Damjanu slišal gospodovo povabilo, naj popravi Gospodovo cerkev, kmalu za tem pa se je pred škofom odpovedal očetovi lastnini in se lotil fizičnega popravljanja cerkva.

Ko so nekega dne v Porcijunkuli brali evangelij o apostolih, ki jih Jezus pošilja, da bi pridigali, je Frančišek, ki je razumel odlomek samo na splošno, po maši prosil duhovnika, da bi mu odlomek razložil. Ko je Frančišek slišal, da Kristusovi učenci ne smejo imeti ne zlata ne srebra ne denarja ne torbe, ko gre kdo na pot, ne kruha in ne palice, da ne smejo imeti ne sandal ne dveh tunik, ampak naj oznanjajo božje kraljestvo in pokoro (prim. Mt. 10,7-10; Mr. 6,8-9;Lk. 9,1-6), je takoj poln veselja v Svetem Duhu vzkliknil: »To hočem, to prosim, to želim storiti z vsem srcem!«.
Ko se je Frančišek iz tega kraja posebnih milosti podajal na pota, je ob vsem lepem, opazil tudi bolečino, zlo… posledice človeškega greha. Večkrat je prosil Boga, naj odpušča in blagoslavlja. Ljudi je rotil, naj se spreobrnejo in delajo pokoro. Tako je sklenil prositi papeža Honorija III. za odpustek, da bi bili verniki pod pogoji, ki jih določi Cerkev, s strani Boga oproščeni vseh kazni za grehe. Vzrok za to je neizmerno Božje usmiljenje.

Frančišek je pri Porcijunkuli končal svojo pot, a njegovo sporočilo je ostalo: Mir in dobro, ki more zrasti samo iz vesoljnega bratstva med vsemi ljudmi in z vsem stvarstvom.
Bodimo tudi mi po zgledu sv. Frančiška graditelji pristnih medčloveških odnosov, na napake drugih pa raje opozarjajmo s svojim zgledom in delajmo dobro tako kot Frančišek, ki na krizo Cerkve v svojem času ne odgovarja s kritiko cerkvenih dostojanstvenikov, ampak se sam spreobrača.

Pripravila: UK

Fotografije