Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovenski imeni: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Obdobje med tema dvema praznikoma je znano kot obdobje romanj v Marijina romarska svetišča.

Na praznik Marijinega rojstva se je v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču Brezje zbralo veliko število romarjev, tako posameznikov kot tudi skupin, ki so priromali z avtobusi. Osrednjo sveto mašo je na trgu pred baziliko Marije Pomagaj ob 10. uri daroval novi stiški opat, p. Maksimiljan File. Ob njem je somaševal rektor brezjanske bazilike, p. Robert Bahčič, ki je v uvodu v sveto mašo pozdravil zbrane romarje ter se p. Maksimiljanu Fileju zahvalil, da se je odzval na vabilo. »Želel bi, da bi veselje ob Marijinem rojstvu prešlo na vsakega izmed nas,« je bila misel, ki jo je v uvodu izpostavil p. Robert Bahčič.

P. Maksimiljan File je uvodoma dejal, da nas božja ljubezen nikoli ne zapusti. »Bog je z nami tudi v času negotovosti in stisk,« je povedal. »Bog nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva. Nikoli ne bo obupal nad svojim ljudstvom. Še več! Celo za svoje ime si je Jezus izbral ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami.« To je novica, sporočilo, ki smo ga po opatovih besedah kot kristjani dolžni prenašati drugim. »Vsakdo izmed nas je poklican, da stopi iz samega sebe. Iz svoje morda omejenosti in se sreča s svojim bližnjim. S svojim bratom, s svojo sestro. Da z drugimi deli radost in preizkušnje. Da drug drugega spremljamo in podpiramo na naši življenjski poti. In ko tako velikokrat skupaj hodimo po mnogokrat prašni, zaprašeni poti, kjer srečujemo rane, bolečine, bolezni, skrhane odnose. Imamo lepo priložnost, da izpolnimo tisto Jezusovo naročilo: Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, nag sem bil, v ječi sem bil, bolan sem bil in ste me obiskali.«
Nadaljeval je, da danes slavimo Marijo kot tisto, ki je v polnosti sledila stopinjam in naukom svojega Sina, ko je posvečal svoje življenje drugim. In Marija mu je sledila. »Malo je o njej v svetem pismu, toda dovolj, da smo lahko prepričani, da Marija ni ostala v svojem udobnem okolju v nazareškem domu ampak je svoje življenje preživela v veri, v zaupanju in zlasti v velikodušni poslušnosti Svetemu Duhu. In prav zato je bilo Marijino življenje nenehno potovanje v neznano ampak s trdno vero in v poslušanosti Božji volji.«
Spomnil je na Marijino hvalnico 'Magnificat’ oz. Moja duša poveličuje Gospoda, ki je po njegovih besedah okno skozi katerega lahko pogledamo v njeno življenje. »Iz tega, kar je Marija izpovedala v tej čudoviti hvalnici vemo, da se Marija zavzemala za pravičnost, za sočutje, da je dvigovala padle, potrte, da je skrbela za zapuščene, da je ljubila neljubljene, da je bila Marija solidarna s prizadetimi, da ni bila neobčutljiva ali pa nezainteresirana za stisko potrebnih, revnih, nemirnih.«
Pridigo je stiški opat p. Maksimiljan File sklenil z besedami: »Marija skrbi za nas, nas varuje na naši poti skozi življenje. Ker pa Marija čuti z vsemi, ki so v stiskah je ne moremo prav častiti, če hkrati ne sledimo njenemu zgledu in tudi mi ne skrbimo drug za drugega. Zato bratje in sestre, bodimo pozorni do tistih, ki so nam zaupani, tistih, ki so nas prosili, da zanje molimo, tistih za katere vemo, da so v stiskah, tistih, ki nas kakorkoli potrebujejo. Naj nas Marija vodi v naših prizadevanjih, ko se trudimo biti, kot je dejal Jezus: »Luč sveta, sol zemlje«. Marija naj nam bo zgled vere, zgled upanja in ljubezni in naj prosi za nas, da bomo tudi mi postali glasniki božje milosti. Amen.«

Pripravila: AS in AEF

Fotografije