Sv. Frančišek Saleški se je rodil 21. avgusta 1567 v Savoji kot prvorojenec stare plemiške družine. Pri krstu so mu dali ime Frančišek Bonaventura. Očetov rod je izhajal z gradu Sales, zato je dobil priimek Salesius, po naše Saleški. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu, kjer je prišel do odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju. Med leti preživetimi v Parizu si je pridobil znance in prijatelje, ki so bili kasneje pustili velik pečat v francoskem javnem življenju. Študijska pot ga je iz Pariza vodila v Padovo, kjer je napravil doktorat iz obojnega prava. Ko se je vrnil domov, mu je bratranec priskrbel mesto prošta ženevskega kapitlja. Frančišek je leta 1593 prejel mašniško posvečenje in kmalu zatem nastopil kot odličen pridigar in zelo iskan spovednik. Za duhovnega voditelja so si ga izbrali celo njegovi starši in drugi domači.
Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve tiste dele svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Kalvinci so bili zagrizeni nasprotniki katoličanov. V Savojo sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludovik. Frančišek je pozornost kalvincev privabil z letaki. V katoliško Cerkev se je vrnilo nad 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal pomočnika, ki naj bi ga tudi nasledil, se je obrnil na Frančiška, ki se je dolgo branil, potem pa je to odgovorno službo vendarle sprejel, ker je v tem videl božjo voljo. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je 'vsem postal vse’. Posebno skrb je posvečal vzgoji in izobrazbi dobrih duhovnikov. Nikomur ni odrekel osebnega pogovora. Obiskal je tudi najbolj oddaljene in nedostopne dele svoje škofije. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. V svojih spisih (Filoteja) je poudarjal misel, naj se krščansko življenje uresničuje v svetnem življenju in prava pobožnost mora voditi vsako poklicno delo.
Ko so mu začele pešati moči, si je za škofa pomočnika izbral svojega mlajšega brata Janeza Frančiška. Pred božičnimi prazniki leta 1622 je začutil, da se bliža konec. Svojo zemeljsko pot je zaključil na praznik nedolžnih otrok, a dan pred tem je še maševal. Med svetnike ga je prištel papež Aleksander VII. že leta 1665. Njegov god obhajamo 24. januarja, ko so ga slovesno pokopali v Annecyju.
Ne oziraj se na svoje slabosti in nesposobnosti, razen toliko, da boš ostal ponižen, nikoli pa do te mere, da ti jemlje pogum. Pogosto se oziraj na Boga, ki ti stoji ob strani… Ne glej nase in na svoje številne in raznovrstne nepopolnosti…razen toliko, da ohraniš strah pred žalitvijo Boga; toda naj te nikoli ne potrejo in ne ustavijo.

Pripravila: UK