Nadškof Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno Goro. Po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Svojo prvo duhovniško službo je kot stolni vikar (kaplan) nastopil v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1973. Od leta 1973 do 1977 je bil na študiju v Rimu. Na Katehetskem inštitutu Pedagoške fakultete Papeške salezijanske univerze je opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem o katehezi odraslih.
Dne 16. decembra 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, dne 31. decembra 1992 pa je bil imenovan za kanonika in dekana stolnega kapitlja ter za arhidiakona prvega arhidiakonata. Na praznik Gospodovega razglašenja 6. januarja 1993 je bil v Rimu posvečen v škofa. Ob posvečenju si je za geslo izbral geslo: »Da, Oče.«

Nadškof Uran je vedno rad poudaril, da se je pri Mariji Pomagaj odločil za duhovniško službo. Svojo življenjsko zgodbo je prispeval za zbornik pričevanj, ki smo ga leta 2014 izdali ob 200-letnici milostne podobe Marije Pomagaj. Pričevanje nosi pomenljiv naslov: PRED MARIJO POMAGAJ NA BREZJAH SO NASTALE MOJE NAJPOMEMBNEJŠE ODLOČITVE

Jaz sem otrok Marijin

Ta preprosta Marijina pesem me usmerja nazaj, v začetke mojega bivanja. Ko me je mama nosila pod srcem, so prišle težke preizkušnje. Očeta so konec julija 1944 Nemci izselili v Nemčijo skupaj z mnogimi sovaščani. Kot ujetnik je zadnjo zimo 2. svetovne vojne preživel ob Kimskem jezeru, kjer je skupaj z mnogimi sotrpini kopal jarke, s katerimi naj bi izsušili zemljo za nove nasade krompirja, ker je vsega primanjkovalo. Prav v mesecih okrog mojega rojstva (22. januarja 1945) je bilo trpljenje najhujše. Ure in ure je, do pasu v vodi, metal blato iz jarkov. Tam se je odvijala drama očetovega boja za preživetje. Vendar o tem ob drugi priložnosti.
Mama je bila sama doma z dvema deklicama v starosti devet in deset let. V mesecu novembru so bili izdani, ker so na senu skrivali ranjenega partizana. Nemški vojaki so obkolili hišo in začeli streljati skozi okna. Mama je pod oknom s svojim telesom pokrila oba otroka, da ju je zaščitila. Napadalci so se iz neznanega razloga oddaljili, vendar je mama doživela živčni zlom. Ko je po nekaj dneh odšla k zdravniku v Šentvid nad Ljubljano in je ta videl njeno stanje, je kar naravnost povedal: »Punca, pozabi na tega otroka, ki ga nosiš, kajti če bo sploh živ rojen, bo imel hude posledice.«
S takim sporočilom se je mama vrnila domov. Padla je na kolena pred Marijo in jo prosila: »Marija, če bo ta otrok živ in če bo zdrav, naj bo tvoj!«
Vso to zgodbo mi je povedala šele po petindvajsetih letih, po novi maši, leta 1970. Rekla je, da ni hotela vplivati na mojo odločitev. Kljub temu je vplivala. Velikokrat mi je v težavah svetovala: »Na Marijo se obrni, njej se priporoči. Marija je mama in razume svojega otroka in mu vedno pomaga. Tudi, ko mene ne bo več, bo Ona še vedno tvoja mama.« Ob očetovih sklenjenih rokah in po materinih ustnicah v molitvi, je rasla moja vera in zaupanje v Marijo. Zato vem, da sem otrok Marijin in tudi danes čutim njeno materinsko varstvo na vsakem koraku.

Šmarna gora

Moje prvo Marijino svetišče je bila Šmarna gora, ki se dviga nad našo vasjo Sp. Gameljne in nad župnijsko cerkvijo v Šmartnem. Mama je znala čudovito uporabiti to bližino, ko me je spodbujala že kot otroka, naj se ozrem na Šmarno goro, kadar sem v težavah. Kadar pa me je opominjala, je rada uporabila besede: »Glej, Marija te gleda.« Nekoč mi je tudi razodela posebno molitev, ki jo je molila zame: »Marija, če mu nevarnost grozi, ga ti s svojim plaščem pokrij!«
Marijina cerkev na Gori in zvonik ob njej sta mi postala čisto domača. Kot ministrant in pevec v cerkvi sem pogosto zahajal na goro, kjer je bilo bogoslužje nekaj posebnega. Tam smo se srečevali tudi z ljudmi iz drugih župnij in krajev in veliko prepevali. Ker na Gori dolgo časa ni bilo elektrike, sem večkrat ročno pritiskal meh, da so orgle lahko igrale in spremljale množice. Kako mi je Šmarna gora prirasla k srcu, sem spoznal, ko sem se po letu in pol vračal od vojakov na dopust in nekje pri Kresnicah zagledal ta čudoviti hrib – same od sebe so mi začele teči solze in se niso hotele ustaviti. Počasi sem tudi spoznal resničnost Prešernovih besed: »Blagor vam, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam …« Sam Prešeren je večkrat zahajal na to goro, ker je v romarski cerkvi služboval njegov stric duhovnik. Pod njo je bil rojen in je rastel tudi triglavski župnik Jakob Aljaž. Sama lepota svetišča, mogočna kupola vsa poslikana s freskami Matevža Langusa, Prešernovega sodobnika in prijatelja, pa tudi čudovita pesem zvonov, ki se je prelivala po vseh okoliških krajih; vse to je oblikovalo mojo vero in zaupanje v Marijo, našo mater in mogočno priprošnjico.
Na Šmarni gori se je izoblikoval tudi moj krščanski in duhovniški poklic. Marija je poskrbela, da sem sredi septembra 1964 doživel trenutek, ki je bistveno preusmeril moje življenje. Po končani maturi na Bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, sem se vpisal na Filozofsko fakulteto za študij zgodovine in geografije, morda kasneje tudi arheologije; torej predmete, ki sem jih v gimnaziji imel rad. Užival sem najdaljše in brezskrbne počitnice, do tiste jesenske nedelje, ko me je »nekaj« potegnilo, da sem šel na goro k sveti maši in ministriral prof. Francu Perku, ki je takrat kot profesor na Teološki fakulteti bival na Skaručni in oskrboval tudi Šmarno goro. Poznal me je že prej preko mojega župnika. Ta mu je verjetno povedal, da sem se vpisal na filozofijo. Spominjam se, kako sva po maši šla skupaj proti gostišču. Nenadoma se je ustavil pod lipo, me pogledal in me vprašal: »Lojze, a misliš, da si se ti prav odločil?« Danes vem, da je bil to Božji glas, ki me je popolnoma »vrgel s tira«. Še zdaj ne vem, kako sem takrat prišel s Šmarne gore. Vem, da sem zares pomislil: glej, vedno si ob dobroti svojih staršev želel tudi sam izbrati tak poklic, kjer boš lahko čim več dobrega storil za ljudi. Sedaj si se pa tako na lahko odločil za vpis na Filozofsko.
Ko sem prišel domov, je mama takoj zaznala, da se je v meni nekaj zgodilo. Skušala je kaj »izvleči« iz mene, vendar ni uspela. Nazadnje mi je rekla: »Če te kaj muči, pojdi k župniku in ti bo pomagal!« Res sem upošteval mamin nasvet, čeprav sem se župnika malo bal, ker je bil zelo strog človek in se je tudi hitro razburil. Vendar je bil v meni takšen nemir, da sem preprosto šel. Zanimivo, da župnik ni nič omenil, če morda mislim na bogoslovje ali duhovništvo, ampak mi je preprosto svetoval: »Svetemu Duhu se priporoči. Naredi devetdnevnico, devet dni zapored pridi k maši. Potem pa pojdi peš na Brezje. Marija ti bo povedala, kaj naredi. Jaz bom pa prosil zate.« Vse te besede je izrekel s tako gotovostjo, da sem jih preprosto sprejel. Tako jasno je znala povedati samo še moja mama. Po devetih dneh sem šel, skupaj s prijateljem Tonetom, peš na Brezje.

Brezje

Ko sva s prijateljem prišla na Brezje, sem šel naravnost v kapelo, pred podobo Marije Pomagaj in pokleknil na levi strani pod obokom. Točno se spomnim, da me je Marija pogledala in v srcu sem čisto jasno slišal besede: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kot če boš postal duhovnik.«
Ta notranji glas je bil tako jasen, da me je osvobodil in me navdal z veliko radostjo. V meni so se vse stvari povezale: pričevanje matere in očeta, priprošnja starega strica Mateja Ježka, ki je bil čudovit duhovnik, pa njegova sestra Jerca, ki je bila tretjerednica in je ogromno premolila, spoznal sem poklic, ki mi je zagotavljal, kje bom lahko naredil največ dobrega. Predvsem pa sem spoznal Marijino bližino in pomoč o katerih je govorila mama, pa tudi domači župnik Karel Šparhakel.
Brezje so postale duhovni in pastoralni izvir mojega duhovništva. Čeprav sem že prej večkrat poromal k Mariji pomagaj, največkrat z vlakom, potem s kolesom, so po razodetju skrivnosti duhovniškega poklica Marijine milosti postale stalni vir navdiha za mnoge pastoralne dejavnosti. Ko sem hodil po vsem svetu in obiskal mnoge mogočne Marijine božje poti, nisem nikjer srečal takih lepih oči kot pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Povrh vsega je milostna podoba tako čudovito narisana, da te Njene oči spremljajo, kjer koli se ozreš nanje.

Dejavnosti, ki navdihujejo

Že kot bogoslovec sem vsako leto sodeloval v pripravi in izvedbi vseslovenskega srečanja bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezjah. Ko sem vodil ljudsko petje, sem lahko opazoval sodelovanje težko bolnih, ki so vložili vse svoje moči, da so lahko tudi oni nekaj prispevali k skupnemu doživljanju Marijine pomoči in bližine vseh Božjih otrok. Te žareče obraze sem vedno nosil s seboj in v tolažbo sem ponavljal: »Če oni zmorejo, bom zmogel tudi jaz!« Mislim, da je srečevanje z bolnimi in kakorkoli prizadetimi najboljša spodbuda za življenjsko radost, ki jo kristjani moramo v sebi utrditi in jo posredovati današnjemu svetu.
Posebno doživetje je bilo vsakoletno peš romanje na Brezje. Večkrat se je romanje začelo v Šentvidu, kjer sem bil župnik. Z velikim veseljem sem opazoval navdušene mlade, ki so se pogumno podali na pot, vendar pa so drugo jutro na Brezjah pokazali, da so tudi oni krhki in utrujeni do onemoglosti. Kljub marsikakšni trenutni odločitvi, da ne bodo šli nikoli več peš na Brezje, so se mnogi znova in znova odločali za ta podvig. Človek pač hoče naprej in navzgor. Zato je potreben napor, ki pa je po dosegi cilja bogato poplačan.
Še ena srečanja na Brezjah so pustila pomembne sadove. To je dan molitve in žrtve za duhovne poklice. Jezusovo navodilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev«, je zbrala ob Mariji vse, ki čutimo nujnost molitve za duhovne poklice. Lahko smo na mestu samem videli, kako mnogostransko je sodelovanje, ki obrodi tudi sadove.
Ob spominjanju na mnoga srečanja na Brezjah ne morem pozabiti osebnih obiskov. Med njimi so bile duhovne vaje, ki sem jih opravljal pred škofovskim posvečenjem pri Šolskih sestrah sv. Frančiška Kristusa Kralja. Bilo me je strah, kot da sem slutil, da bo škofovska služba prinesla veliko odgovornost, pa tudi veliko težav. Premišljeval sem ob škofu Vovku, ki je moral prestati v svojem času toliko krivic in pravega mučeništva. Njegova popolna predanost in zaupanje Mariji sta bili najmočnejša osnova, da sem z vero vstopil v skrivnost svojega škofovskega gesla: »Da, Oče!«
Marija Pomagaj na Brezjah – prosi za nas!
Škof Alojz Uran

Spoštovani škof Uran, počivajte v miru!

Pripravila: AEF

Fotografije