Novice
15. avgust 2020
"Stati inu obstati" Danes praznujemo največji Marijin praznik, Veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja. Pri Mariji Pomagaj na Brezjah je bilo slovesno od jutra naprej, ko so številni romarji prihajali k svetim mašam.

V slovenskem Marijinem narodnem svetišču je bilo ob prazniku Marijinega Vnebovzetja zelo slovesno. Že od jutra so prihajali romarji, ki so dopoldne napolnili trg pred baziliko Marije Pomagaj in Park miru. Slovesno sveto mašo je ob 10. uri na trgu ob svojem bisernem mašniškem jubileju daroval kardinal dr. Franc Rode, pri oltarju pa so se mu poleg številnih duhovnikov in redovnikov pridružili še ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, pomožni ljubljanski škof dr. Franc Šuštar, rektor brezjanske bazilike dr. p. Robert Bahčič ter vizitator Misijonske družbe lazaristov, g. Franc Rataj.

Zbrane vernike, teh je bilo zaradi epidemije nekoliko manj, je v uvodu v sveto mašo pozdravil rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. Poleg pozdrava vsem prisotnim vernikom, narodnim nošam, bogoslovcem, bogoslužnim sodelavcem, novinarjem in tudi ministru za obrambo Mateju Toninu je besede dobrodošlice izrekel biseromašniku, kardinalu Rodetu. „Marija Pomagaj in njena bližina se je že pred vašim rojstvom globoko usidrala v vaše srce,“ je dejal. Nato je spomnil na dve letnici. Na Brezje, k Mariji Pomagaj, je kardinal prvič prišel pred natanko 55 leti. „Pa to ni bilo prvič. Ko ste se z vašo mamo v Argentini pogovarjala, ste ji rekli, da na Brezjah pa še nikoli niste bili. Takrat vam je mama rekla: »O, pa si bil.« To je pomenilo, da je šla na Brezje, ko je bila noseča in je tam prosila za vas. Sami ste o tem povedali: To je moj osebni odnos z Brezjami, ki me zelo močno veže na ta kraj in tudi na mojo mamo,“ je povedal rektor in nato spomnil še na drugo obletnico. „Pred 20 leti ste uresničili prošnjo slovenskega naroda, ki so jo zapisali v sklepe na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani 1939, da bi Marijino svetišče na Brezjah razglasili za narodno svetišče vseh Slovencev. Ob razglasitvi, 1. januarja 2000 ste izrekli globoke misli: Od danes so Brezje srce Slovenije. Milostni kraj, kamor se bodo v prihodnjih stoletjih zgrinjale množice vernih Slovencev; kraj gorečih prošenj in zahvale. Kraj upanja in krščanskega poguma.“
P. Robert Bahčič je ob sklepu pozdrava še dejal, da so se vsi prisotni zbrali pri Mariji Pomagaj v časih preizkušnje, „da ji priporočimo sebe, naše družine, ves slovenski narod, kajti Ona je Kraljica Slovencev“.

Biseromašnika in zbrane je nagovoril nadškof Stanislav Zore. Zahvalil se je vsem, ki so prišli s svojimi prošnjami in zahvalami ter izrekel hvaležnost tudi kardinalu Rodetu, ki je z velikim veseljem in z gorečo pastirsko skrbjo prihajal k Mariji Pomagaj, zlasti v letih vodenja ljubljanske nadškofije. Po besedah nadškofa Zoreta je bil za kardinala Rodeta praznik Marijinega vnebovzetja, vedno povabilo, „da ste slovenskemu kristjanu, pa tudi slovenskemu človeku spregovorili besede resnice, te čudežne gorske studenčnice. Samo resnica ustvarja ozračje pristnosti v medsebojnih odnosih in je edina pot do spoznavanja stvarnosti“.

Duhovnik živi za druge kot služabnik sredi svojega občestva

Nadškof Zore je nato na kratko povzel življenjsko pot kardinala Franca Rodeta, katerega družina je morala zaradi komunizma zapustiti Slovenijo. Spomnil je, da si je za novomašno geslo izbral dve svetopisemski misli. Za francoske podobice je izbral besede apostolov, ko so postavili prve diakone: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4). „V tem je povzeta srž duhovništva, to je pot, ki Kristusovega duhovnika vodi k svetosti. Sanje o veličini, o kateri sanja vsak mlad človek, če ima zdrav pogled na svoje darove in prihodnost, so postale spoznanje, da je edina prava veličina svetost – se pravi molitev in oznanjevanje besede. Slovenske podobice pa so nosile osebno izraženo Jezusovo prošnjo pri zadnji večerji: »Posveti me v resnici. Tvoja beseda je resnica« (Jn 17,17). On naj bi vodil vaše misli in osvojil vaše srce, da boste živeli iz njega in samo zanj. Tako boste, posvečeni v resnici, vreden duhovnik. Duhovnik živi za druge kot služabnik sredi svojega občestva. Oznanja besedo, obhaja evharistično daritev in druge zakramente, svetuje, opominja, tolaži, bodri, prinaša upanje in veselje.“

V obeh mislih je kardinal po besedah Zoreta izrazil spoznanja, do katerih je prišel v letih študija v Evropi, najprej v Rimu in potem v Parizu: Gre za resnico, ki je obvezujoča vedno in povsod; za resnico kot zdravje duha na eni strani in resnost življenja na drugi.

Nadškof Zore je povedal, da je bil tudi doktorski študij, ki ga je Rode nadaljeval na Katoliškem inštitutu v Parizu priprava na službo oznanjevanja. Najprej kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, pa kot sodelavec kardinala Paula Pouparda, kot tajnik Tajništva za dialog z nevernimi, pa pozneje kot ljubljanski nadškof in nazadnje kardinal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Kardinal Rode je slovenskemu človeku pomagal do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod

V osebnih spominih pa se je Zore vrnil v leto 1965, ko se je Rode vrnil v Slovenijo – dvajset let po tistem, ko je pred komunizmom zbežal preko Ljubelja, Vetrinja, Judenburga, Lienza, pa preko Turina in Genove v Argentino. Takrat ste „prvič stali pred rojstno hišo pri Adamovih na Rodici… V tem duhu ste začeli spoznavati preproste ljudi, ki so že dvajset let živeli pod vladavino Partije in njenega ideološkega nasilja. Kmalu ste odkrili, da se v globini bije boj za duše, boj za vero. In preprostemu ljudstvu sta edina opora v tem boju duhovnikova neomajna vera in pogum. Z zagonom mladih sil ste se vrgli na delo, da bi se ta vera ohranila in se okrepila.
Pri tem vas je podpiralo veselje ob dejstvu, da ste Slovenec. Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu. Pomagati mu, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod. In že zgolj misel na tega Boga je velika radost. Kako sveže so zvenele te besede, kako žejno so jih uživali poslušalci. V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.“

Zore: Opozarjali ste na nevarnosti, ki grozijo narodu zaradi nizke rodnosti, samomorov in splavov, mamil in alkoholizma, na šolo, ki ateizira

Nadškof Zore je spomnil na besede Rodeta, ki je v času opravljanja duhovniške službe, to je bilo do leta 1981 na vprašanje, kdaj bo konec komunizma, prepričano odgovoril, da še pred letom dva tisoč. „Zgodilo se je tako, morda celo prej, kakor ste pričakovali.“ Kasneje je Rode pot nadaljeval v Rimu, na Tajništvo za neverne ter v tistem času pomagal pri obisku papeža sv. Janeza Pavla v Sloveniji. „To je bilo nekaj najlepšega, kar je doživela Slovenija v svoji zgodovini. In vi ste bili ves čas ob njem – kot prevajalec in najbrž še več kot to. Tudi kot pisec govora o kulturi v mariborski stolnici.“

Rode se je aprila 1997 iz Rima v Ljubljano vrnil kot ljubljanski nadškof. Z imenovanjem je po besedah nadškofa Zoreta začutil, da je poglavitna naloga pastirja notranje poslušanje Božje besede in oznanjevanje. „Hkrati pa se je pomnožila vaša skrb za usodo naroda, ki ste jo izražali na različne načine: opozarjali ste na nevarnosti, ki grozijo narodu zaradi nizke rodnosti, samomorov in splavov, mamil in alkoholizma, na šolo, ki ateizira namesto da bi vzgajala za vrednote, vse to pa z željo po moralni prenovi in normalnih odnosih med Cerkvijo in državo.“

Ob sklicu slovenske sinode se je kardinal Rode, tako Zore osebno zavzel za spravo v našem narodu. „Cerkvi na splošno in tudi vam osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode ste v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali: »Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.« Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: »Stati inu obstati«: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.“

Leta 2004 je Rodeta papež Janez Pavel II. poklical v Rim in mu zaupal vodenje Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. „Sedaj je bil pred vami svet, vsa množica redovnikov in redovnic, ki je v spremenjenih časih kdaj bolj kdaj manj posrečeno iskala nove izraze za svojo karizmo. Treba jim je bilo pomagati, da so znali obdržati duha in smer, kar ni bilo vedno lahko. A tudi tukaj je bilo potrebno »stati inu obstati«.“

Naj Bog blagoslovi delo, ki ste ga v šestih desetletjih duhovništva opravili v njegovem vinogradu

„Spoštovani gospod kardinal, danes, ob vaši biserni maši, se vam zahvaljujem v imenu ljubljanske nadškofije in v imenu slovenske Cerkve, v imenu redovnikov in v imenu članov novih oblik posvečenega življenja, predvsem pa v imenu tolikih, ki so jim vaše besede prinašale upanje, budile radost in veselje do življenja ter osvobajale njihovo vero. Naj Bog blagoslovi delo, ki ste ga v šestih desetletjih duhovništva opravili v njegovem vinogradu, in naj vam na priprošnjo Marije Pomagaj nakloni mirna, zdrava in rodovitna leta, dokler in kakor Gospod hoče,“ je ob sklepu pridige dejal nadškof Stanislav Zore.

Po pridigi je sledila posvetitev slovenskega naroda Mariji. Odkar je Slovenija samostojna država na praznik Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo.

Kardinal Rode: Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod

Kardinal Franc Rode je ob sklepu svete maše v zahvali dejal, da se je po mnogih letih vrnil na kraj svojega ljubljanskega škofovanja, na kraj svojih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. „V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini,“ je dejal kardinal in dodal, da so bile reakcije tedanjih medijev silovite. Poudaril je, da so mu očitali, da vnaša razdor v slovenski prostor, da seje sovraštvo do drugače mislečih in podobno. „Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.“

Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija

Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji

Po odhodu v Rim dogajanja v Sloveniji ni podrobno spremljal, ga pa je spremljala kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi. Spomnil je na leto 1990, ko je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. „Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov. Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.“

Ob koncu svete maše se je kardinalu Rodetu za obhajanje biserne maše na Brezjah zahvalil dr. p. Robert Bahčič, v znamenje spoštovanja smo mu poklonili cvetlični aranžma.

Pripravila: AS in AEF

uvod v sveto mašo, dr. p. Robert Bahčič

Prenesi MP3 datoteko

pridiga, nadškof msgr. Stanislav Zore

Prenesi MP3 datoteko

zahvala, kardinal dr. Franc Rode

Prenesi MP3 datoteko

Fotografije