Novice
11. april 2021
Bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja "Človeštvo ne bo okusilo miru, dokler se ne obrne k izviru mojega usmiljenja", je v svojem dnevniku zapisala sveta s. Favstina Kowalska. Na belo nedeljo obhajamo tudi nedeljo Božjega usmiljenja.

Danes je druga velikonočna nedelja, bela nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja.

“Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvoje usmiljenje.”
Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame neverjetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva “razodel malim”.
Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej “nedelja božjega usmiljenja”.
Papež Janez Pavel II. je v svojem nagovoru dejal: “Po božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo sporočilo usmiljenja.”

Favstina Kowalska je v svojem dnevniku opisala svoja mistična srečanja z Jezusom Kristusom in Cerkvi oznanjala Božje usmiljenje. S posebnimi molitvami, ki ji jih je po njenih navedbah v dnevniku zaupal Jezus, je med kristjani poživila vero v Božjo dobroto. Janez Pavel II, ki je sestro Favstino razglasil za svetnico, je izpolnil Jezusovo naročilo, zapisano v njenem dnevniku, in prvo nedeljo po veliki noči razglasil za praznik Božjega usmiljenja.

Kot redovnica je imela sestra Favstina prvo videnje Jezusa 22. februarja 1931 na večer pred prvo postno nedeljo, ki ga je opisala tako: »Zvečer, ko sem bila v celici, sem zagledala Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bel. Molče sem gledala Gospoda; moja duša je bila napolnjena s strahom, pa tudi z veseljem. Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: 'Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu. Žarki predstavljajo kri in vodo, ki sta privreli iz globine mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu. Beli žarki predstavljajo vodo, ki očisti dušo, rdeči pa so kri, ki daje duši novo življenje. Ti žarki bodo ščit za dušo pred pravičnostjo mojega Očeta. Srečni tisti, ki živijo v tem zavetju, kajti Božja pravičnost jih tam ne bo dosegla.« (Dnevnik. 47, 299.)

Jezusova prikazovanja in njegova naročila so bila za redovnico po človeški plati težko breme in zahtevno poslanstvo. Sama ni znala slikati, redovne predstojnice in spovednik njenim izpovedim ter naročilom sprva niso verjeli. Ko pa je maja 1933 prispela v Vilno, danes glavno mesto Litve, je spoznala duhovnika Michała Sopoćka, ki ga je v duhu videla že prej in je takoj razumela, da bo njen odličen duhovni spremljevalec in vodnik. Ta ji je mdr. ukazal, da mora pisati dnevnik ter v njem opisati srečanja z Jezusom. Sestro Favstino je povezal s slikarjem Eugenijem Kazimirowskim in na Sopoćkovo prošnjo je Kazimirowski naslikal prvo podobo usmiljenega Jezusa. Ko je bila junija 1934 slika dokončana, se je sestra Favstina bridko zjokala, saj se ji Jezus ni zdel tako lep, kakor ga je sama videla. Toda Jezus jo je poučil: »Veličina te podobe ni v lepoti barv ali v potezah čopiča, marveč v moji milosti.« Z videnji ji je pokazal, da je slika primerna. (Dnevnik. 313, 420.)

V Vilni so se prikazovanja nadaljevala. Dne 29. marca 1934, na veliki četrtek, je sestra Favstina med sveto mašo slišala Gospodov glas, ki jo je klical, naj se daruje za grešnike, posebej za ljudi, ki so izgubili zaupanje v Božje usmiljenje. Proti koncu življenja je zapisala, da jo je Jezus imenoval sestro Favstino glasnica Božjega usmiljenja in ji mdr. naročil: »Glasnica moje najgloblje skrivnosti, vedi, da si v posebni zaupnosti z menoj; tvoja naloga je, da napišeš vse, kar ti razodevam o svojem usmiljenju v korist ljudi; ti bodo ob branju tega pisanja v dušah občutili tolažbo in bodo zbrali pogum, da se mi približajo« (Dnevnik. 1693.)

Pripravila: AEF

Fotografije