Danes obhajamo dva praznika, praznik gospodovega vnebohoda ter Fatimsko Mati Božjo.
Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

Slovesni praznik Gospodovega vnebohoda vsebuje dva elementa. Po eni strani usmerja naš pogled proti nebu, kjer poveličani Jezus sedi na Božji desnici (prim. Mr16,19). Po drugi pa nas spominja na začetek poslanstva Cerkve, saj vstali in v nebo vstopajoči Jezus pošilja svoje učence, da razširijo evangelij po vsem svetu. Zato nas Vnebohod opominja naj dvignemo pogled v nebo, da bi ga takoj obrnili na zemljo in udejanjili naloge, ki nam jih je vstali Gospod zaupal.
“Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.” (Mr 16,20)

Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

Pripravila: AEF

Fotografije