Danes praznujemo 2. velikonočno nedeljo, imenovano tudi belo nedeljo ali nedeljo Božjega usmiljenja. Ime bela nedelja (lat. Dominica in albis) izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Uporaba belih oblačil, ki so znamenje čistosti, je izpričana od 4. stoletja, poseben pomen pa so dobila v 17. stoletju, ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Bela barva ima v bogoslužju močen simboličen pomen; je seštevek vseh barv mavrice, polnost nerazlmoljene svetlobe, izraža začetek in konec, polnost in praznino.
Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000 na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
 Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«
Na skorajda, po temperaturah, poletni dan, se je pri Mariji Pomagaj zbralo veliko število romarjev. Osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri je daroval rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič. V pridigi je med drugim dejal: “Ko Vstali Jezus pride k svojim učencem, pri zaklenjenih vratih, jim najprej vošči: Mir vam bodi! Vošči jim mir, ki je On sam, ker On je naš mir, kakor pravi apostol Pavel (Ef 2,14). Mir je prvi velikonočni dar učencem. To svojo besedo potrdi s tem, da prestrašenim učencem pokaže svoje rane. Po teh smrtnih ranah, ki so mu jih naredili ljudje, utemeljuje mir, ki prihaja od njega. Sovraštvo, ki se je razbesnelo nad Jezusom, je On sam premagal s svojo ljubeznijo in odpuščanjem. Rane so dokaz ljubezni, ki vztraja v izdajstvu in odpušča, ko se mu obrača hrbet.
In kaj je drugi velikonočni dar, ki ga je Vstali dal svojim učencem? Drugi velikonočni dar je oblast odpuščati grehe. Nato jim še reče: »Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn, 20,22-23).

Kaj preseneča ob vsem tem? Najbolj preseneča to, da vstali Jezus svojim učencem ničesar ne očita, ničesar jim ne reče, kako so bili nespametni, da so ga zapustili, celo zatajili. Ne maščuje se jim in jim ne govori, poglejte, kaj ste in so delali z mano, jaz pa sem danes tukaj. Nič od tega. Nobenega pogleda v preteklost, ampak v prihodnost. Želim jim dati nekaj izrednega, kar si noben človek nikoli niti zamisliti ne more, kaj šele storiti. Namesto, da bi jim našteval njihove grehe, jim da oblast odpuščati grehe. Kako nekaj čudovitega, božjega je v tem velikonočnem jutranjem srečanju med Jezusom in učenci. Daje jim svoj mir, svojo ljubezen in usmiljenje: te kreposti ne očitajo ničesar.
Sovraštvo in maščevanje kričita na vso moč, da je potrebno nekaj narediti. Božje usmiljenje mora posijati v človekovo srce, da ga izpere hudobije, sovraštva, nevoščljivosti, jeze, da bi božja ljubezen lahko prišla v človekovo srce. To pa se zgodi tistemu, ki prosi odpuščanja. Z usmiljenjem in z resnico se bodo končale krivičnosti današnjega sveta. Ponovno je potrebno odkriti velikonočni vidik zakramenta sprave ali spovedi.
Po sestri sv. Favstini Kowalski, zaradi katere je papež Janez Pavel II. leta 2000 današnjo nedeljo poimenoval tudi nedeljo Božjega usmiljenja, je Jezus povedal, da on tisti, ki jo čaka v spovednici in da se samo skriva za duhovnikom, a v duši deluje on sam. Kako pomembno je da se zavedamo, da Jezus odpušča grehe. Tri reči svetuje sveta Favstina kristjanom, ki stopajo k spovedi: popolna iskrenost in odprtost, ponižnost, pokorščino.
Sam Gospod pa je po svoji Glasnici Božjega usmiljenja, Favstini Kowalski razodel: »Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem« (301). »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju.« (300).
Svoji Glasnici Božjega usmiljenja sestri Favstini Kowalski je Gospod razodel: »Če po tebi naročam, naj ljudje častijo moje usmiljenje, si se ti prva dolžna odlikovati z zaupanjem v moje usmiljenje. Usmiljenje moraš izkazovati bližnjim vedno in povsod. Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi – delo, drugi – beseda, tretji – molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Vera brez nič ne pomaga.« (742).
Prosimo Devico Marijo, Marijo Pomagaj, da nam pri svojem vstalem Sinu izprosi, da bi tudi mi v našem vsakdanjem življenju dišali po Vstalem Jezusu in prinašali sadove velikonočnih darov.” Je pridigo zaključil p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije