“Evangeljski odlomek nas je zopet postavil v dvorano zadnje večerje, kjer slišimo Jezusovo zapoved, tako pravi: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« In z mislimi je že pri trpljenju in smrti na križu, zato dodaja: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.« Te besede, izgovorjene med zadnjo večerjo, povzamejo vso Jezusovo sporočilo, povzamejo vse to, kar je On storil. Jezus je dal življenje za svoje prijatelje. Prijatelji, ki ga niso razumeli in so ga v ključnem trenutku zapustili, izdali in zatajili. To nam pove, da nas ljubi, čeprav si ne zaslužimo njegove ljubezni. Tako nas ljubi Jezus. Jezus bo apostole, tudi po svojem vstajenju, ljubil kot je ljubil takrat, ko jih je poklical. Ničesar jim ni očital.
Moč ljubezni ni v tem, da mi nekaj naredimo za Boga, ampak v tem, da sprejmemo, kar je On storil in še dela za nas.
V središču današnje božje besede je ena sama beseda in to je: ljubezen.
O tej besedi danes govorijo vsi. Toda, koga pa naj vzamemo za učitelja prave, resnične ljubezni?
Sveto pismo nas vabi, da gremo k Jezusu, ki se razodeva kot ljubezen sama. Tu se bomo naučili, da je ljubezen sprejem drugega v srce. Bog nas prejema v svoje srce. Vse razdalje lahko premaga ljubezen. Zato nam Jezus naroča, da se naj ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil. Te ljubezni se moramo učiti in to pri Učitelju Ljubezni.
Tudi drugo berilo poudari in jasno pove: »Preljubi, ljubímo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« To je bistvo krščanske vere, ki vliva upanje in daje moč za naš vsakdan.
Resnično ljubezen, ki je darovanjska ljubezen, bomo razumeli in se je naučili pri Jezusu Kristusu, ki ga je Oče daroval v spravo za naše grehe. Zato nas apostol Janez vabi, da posnemamo to ljubezen in si jo tudi med seboj izkazujemo.
Današnji evangelij, zadnji pred Jezusovim vnebohodom, zveni kakor oporoka. Jezus jasno želi, da bi njegove besede ostale žive v srcih apostolov. Jezus govori o svoji ljubezni in prosi, da tudi mi ostanemo v njegovi ljubezni, da poslušamo njegovo zapoved ljubezni in jo izpolnimo, kakor je On izpolnil Očetovo zapoved ljubezni in ostal v njegovi ljubezni.
Ko odgovorimo na to ljubezen in delamo kar je delal On sam, postanemo njegovi prijatelji. Tudi to prijateljstvo, kakor vsako prijateljstvo, je potrebno gojiti in zanj skrbeti. Ko skrbimo za božje prijateljstvo, skrbimo tudi za naša medsebojno prijateljstvo. To delamo z našo vztrajno molitvijo, zlasti ko svoje življenje izročamo po Mariji v Jezusove roke.
Ko se naučimo odpuščati, namesto sovražiti, tako skrbimo za svojo duhovno rast, da delamo dela usmiljenja.
Vzor vse te ljubezni, o kateri govori Jezus, je ljubezen med Očetom in Sinom. Ljubezen s svojim Očetom je Jezus ohranjal, ko je bil na zemlji, z molitvijo. Molitev in izpolnjevanje zapovedi. »Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.« (Lk 18,1) Kdor bo vztrajal do konca bo rešen.
Naj nam Mati Marija pomaga, da bomo poglobili naše prijateljstvo z Jezusom, ki se predvsem kaže v redni osebni molitvi in prejemanju zakramentov. Tako bomo ostajali Jezusovi in Mariji prijatelji ter bratje in sestre med seboj, ki se imajo radi in se spoštujejo ter si med sabo pomagajo.” Je v pridigi osrednje romarske svete maše v baziliki Marije Pomagaj dejal rektor bazilike, dr. p. Robert Bahčič.

Pripravila: AEF

Fotografije