Vendar je prav, da na tem mestu opozorimo, da vsi izredni dogodki niso dobili potrdila uradne Cerkve; torej jih Cerkev ni priznala za čudeže in to zaradi pomanjkanja dokazil in drugih dejstev pomembnih za strogi postopek. Kljub temu imajo navedeni primeri veliko človeško vrednost.
Leta 1863 je namreč ozdravela osemnajstletna deklica Marija Tavčar, doma iz Begunj pri Lescah. Božjast jo je tako strla, da ni mogla nikamor več. Dolgo časa je ležala, potem pa se komaj premikala. Razna zdravila ji niso nič pomagala.
Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da kot zdravnik ne more pomagati. Zato se je odločila, da bo iskala zdravje pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sv. mašo Marijo prisrčno prosila, da bi mogla zopet hoditi.
Naenkrat je začutila, da lahko giblje ohromelo nogo. Vstala je in v veliko začudenje pričujočih odložila bergle. Še isti dan, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let. Poročena Lusik je umrla v Begunjah 21. maja 1931.
O zdravljenju Marije Tavčar je slišala tudi Marija M. iz Smokuča pri Radovljici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in revmatizem, da včasih po cel teden ni mogla jesti, ne piti in od časa do časa tudi govoriti ne.
Po sedmih letih neprestanih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen sključila še prste leve roke, da si sama ni mogla pomagati. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje.
Tu je Marijo Pomagaj prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med povzdigovanjem druge maše so nastopile bolečine, da se je v omedlevici zgrudila. Polagoma se je roka v zapestju in komolcu zravnala in postala prožna. Pri zadnjem evangeliju tretje maše pa se je po sedmih letih z desno roko dekle že samo pokrižalo.
Med mnogimi ljudmi in več duhovniki, ki so vse to videli, je bil tudi 13-letni A.B. Jeglič. Večkrat se je s ponosom skliceval, da je bil sam priča čudežu, ki se je zgodil na priprošnjo Marije Pomagaj.
Na levi strani Marijine kapelice visi med mnogimi slikami podoba duhovnika, ki pred Marijinim oltarjem daruje sveto mašo. Zraven leži bolnica na postelji in okoli nje jokajoča družina. Napis na sliki pa pripoveduje o novem čudežnem uslišanju: »O Marija, bodi čaščena in hvaljena vekomaj, ker si 17. svečana 1864 tukaj v tej kapelici mojo prošnjo uslišala. Čudežno si ozdravila mojo nevarno bolno sestro – mater sedmih majhnih otrok. Priča tega čudežnega ozdravljenja so vsi prebivalci Dvorske vasi (Dobrepolje) in sleherni, kdor je bolno revo videl.« Martin Ambrožič, mašnik.
Prav tako na levi strani kapelice visi še druga velika oljnata slika, na kateri se brezjanska domačinka Marija Finžgar (Tončkova) zahvaljuje za ozdravljenje, ki se je na Marijino priprošnjo zgodilo med mašo 15. avgusta 1907. Zanimivo je, da je ravno njen sin Alojzij z redovnim imenom fr. Jozafat Finžgar rešil milostno podobo pred okupatorjem in jo po skrivni poti prinesel v Ljubljano.
V novejši dobi je veliko zanimanja vzbudilo ozdravljenje 9-letne Antonije Krajnik iz Godešiča, župnija Reteče pri Škofji Loki. Ko je bila deklica stara sedem let, se je tako ustrašila psa, da je zato ohromela. Usta so se ji skrivila, v rasti je zaostajala, tudi hoditi ni mogla brez tuje pomoči.
Ko je zdravniška veda odpovedala, so jo dobri starši zaobljubili Mariji Pomagaj. V nedeljo, 13. novembra 1938, jo je mati prinesla na Brezje. Pri maši ob 10. uri se je med povzdigovanjem deklica naenkrat brez vsake pomoči dvignila in materi tako glasno rekla, da so tudi pričujoči slišali: »Grem k Mariji.«
Res se je začela sama pomikati proti Marijinemu oltarju, kjer je ostala do konca službe Božje. Ljudi, ki so videli deklico prej, ko jo je mati nosila v naročju, in pozneje, da je res sama hodila, so oblile solze ganotja nad Marijino pomočjo. Takoj po končanem bogoslužju je bil napravljen zapisnik, v katerem je natančno opisan ves potek dogodka. Več očividcev je z lastnim podpisom potrdilo vse, kar so v svoji neposredni bližini slišali in videli.
Ozdravljenje je bilo trajno. Srečna ozdravljenka je dolga leta živela kot usmiljenka z redovnim imenom s. Nežka Krajnik v Lujanu v Argentini. Po poklicu je bila profesorica na univerzi za učiteljice otroškega vrtca. Pred leti se je vrnila v Slovenijo, živi v Šentjakobu ob Savi (pri Ljubljani).
Ob 30-letnici svojega ozdravljenja sama izpričuje: »Kako sem romala na Brezje, sem popolnoma pozabila. Prav dobro pa vem, da sem po povzdigovanju vstala in nisem več čutila nobenih bolečin in sem bila tako vesela, da vam ne morem razložiti. Po tem dogodku sem popolnoma zdrava in lahko hodim in tekam kot prej, preden sem bila bolna … Želim, da bi bilo moje življenje le Mariji v zahvalo in da bi ji lahko vsaj malo pokazala, da jo ljubim in da sem ji zelo hvaležna za to neizmerno milost, ki mi jo je izkazala.« Lujan, Argentina, 25. oktobra 1968.
O ostalih uslišanjih nam pričajo zaobljubljene podobe, ki jih je že več tisoč vernikov prineslo v zahvalo za uslišane prošnje. Nekatere so ohranjene in na ogled v Muzeju votivov in jaslic.
Mnogo pa je še uslišanj, ki niso ovekovečena v kamnu ne v lesu in ne v pergamentu, marveč so neizbrisano zapisana v srcih hvaležnih vernikov. Telesna ozdravljenja so na zunaj vidna, dušna pa ostanejo navadno skrita; imajo pa ta mnogo večjo ceno, ker segajo v večnost.
(p. Otmar Vostner)