Sveta Elizabeta Ogrska velja za eno pomembnejših zgodovinskih osebnosti. Rodila se je leta 1207, madžarskemu kralju Andreju II. (verjetno na Madžarskem) in materi Gertrudi, iz rodbine grofov Andeških, ki je imela obsežno zemljiško posest na naših tleh, s sedežem v Kamniku. Štiriletno so jo zaročili s sinom turinškega deželnega kneza, Ludvikom IV., in jo poslali na dvor v Turingijo. Ko je bila stara štirinajst let, so priredili razkošno svatbo. Zgodilo se je nekaj na videz nemogočega: zakon je bil nadvse srečen. V nekaj letih je Elizabeta podarila življenje trem otrokom. Najmlajšega, rojenega leta 1227, oče ni več doživel. Ludvik IV. je namreč umrl 11. septembra 1227 v začetku križarske vojne pod cesarjem Friderikom II. v Otrantu v Apuliji.

V teh kratkih šestih letih zakona z Ludvikom IV. je Elizabeta vso svojo pozornost in ljubezen posvečala družini in najrevnejšim v družbi. Skrbela je za pomoči potrebne. Pred vsemi napadi plemstva, ki jim je bila izpostavljena zaradi svojega popolnoma nedvornega obnašanja, jo je branil njen globoko verni in po srcu dobri mož Ludvik.

Ko je Ludvik IV. umrl, je bila Elizabeta, ki je ostala brez sleherne obrambe, ostro kaznovana za svoje “prestopke”. Zdaj so bili na potezi njeni zavistneži, ki so uživali v svojem zmagoslavju. Ludvikov brat Raspe je prevzel oblast v Turingiji in je svoji svakinjo takoj na začetku postavil pred izbiro: ali se bo prilagodila dvornim navadam ali pa bo izgubila vse premoženje, ki ji je kot vdovi pripadalo, in bo morala zapustiti Wartburg. Elizabeta ni omahovala. Hrupnosti in zapravljivosti na dvoru se ni hotela in ni mogla prilagoditi, zato pod pogoji, ki ji jih je postavil Henrik Raspe, ni mogla več ostati tam. Tako je s tremi majhnimi otroki zapustila Wartburg.
S pomočjo odpravnine, ki jo je Henrik Raspe na zahtevo nekaterih sorodnikov izplačal mladi vdovi, je dvajsetletna Elizabeta v Marburgu v Hessnu ustanovila bolnišnico. Tam je negovala bolnike, ki jih niso hoteli sprejeti nikjer drugje. Elizabeta je to bolnišnico poimenovala po sv. Frančišku, svojem velikem vzorniku.
Leto dni pozneje, leta 1228, je Elizabeta vstopila kot tretjerednica v Frančiškov red in na veliki petek naredila zaobljube. Dokončno se je odpovedala svetu, s svojim življenjem je hotela pomagati, da bi se uboštvo uveljavilo kot najvišja krepost. Njena edina želja je bila, da bi nosila križ kot Kristus.

Elizabeta je umrla 17. novembra 1231, izčrpana od skrbi in sočutja za druge – nikakor ne zase. Dva dni pozneje, 19. novembra, so jo pokopali v bolnišnici sv. Frančiška v Marburgu.
Leta 1235 so Elizabeto razglasili za svetnico, leta 1251 pa je njen stric, oglejski patriarh Bertold, v Slovenj Gradcu sveti Elizabeti posvetil prvo cerkev.

Fotografije