Tako je 18. avgusta 1980 nekdo zapisal v romarsko knjigo pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Gre za eno od številnih prošenj, ki se že dobri dve stoletji dvigajo k Materi Mariji iz tega majhnega slovenskega kraja na Gorenjskem. Letos namreč mineva 200 let, odkar je Leopold Layer naslikal milostno podobo Marije Pomagaj. Še isto leto, torej leta 1814, je slika bila postavljena na oltar majhne stranske kapele, ki so jo samo zanjo dozidali k brezjanski cerkvi. Tam se je ohranila vse do danes. Edinstven primer na svetu je, da ima marijansko narodno svetišče milostno podobo v stranski kapeli in ne na glavnem oltarju. Tako je Marija še bolj blizu ljudem. K temu prispeva tudi to, da romarji lahko po kolenih gredo okrog njene podobe in oltarja, kar je prav tako posebnost brezjanske bazilike.

Podoba Marije Pomagaj je bistveno zaznamovala identiteto slovenskih katoličanov in tudi Slovencev – dovolj je, da pogledamo k slovenskim izseljencem in zdomcem. To nam potrjujejo tudi zapisi prošenj, molitev in zahval, ki so jih verniki, romarji ali pa morda le mimoidoči obiskovalci pustili v romarskih knjigah. Najstarejše so iz leta 1957. Seveda ne smemo pozabiti na prvo čudežno ozdravljenje, do katerega je na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah prišlo leta 1863. Skozi 200 let so ljudje pri Mariji Pomagaj izprosili veliko milosti in čudežev. O številnih se verjetno ni nikoli govorilo in so ostali hvaležno skriti v srcu uslišanega vernika. Veliko nam o njih govorijo tudi votivi v cerkvi na Brezjah. Vsa ta pričevanja so pomemben del dediščine Cerkve na Slovenskem. Zato še vedno, posebej ob letošnji 200-letnici, vernike in ljudi dobre volje vabimo, da nam zaupajo svoja pričevanja. Vse prejete milosti in uslišane prošnje so znamenja, da je Bog človeku blizu, da se sklanja v naš vsakdan in nas ljubeče spremlja skozi življenje. Govorijo nam o moči molitve in vere ter o Materi Božji, ki sprejema naše prošnje in jih posreduje svojemu Sinu.

Vsak zapis v romarskih knjigah je globoko pričevanje o vsakdanjem življenju človeka, njegovi veri, njegovem odnosu do Marije, do onostranstva, do družinskega življenja in tudi do celotne družbe. Pred nami se odpre svet želja in hrepenenj, težav in globokih bolečin, iskanja in negotovosti, kesanja in prošenj za oduščanje grehov, a veliko je tudi veselja in sreče, iskrene hvaležnosti za dobro in lepo življenje. Pri Mariji Pomagaj vidimo, kaj se skriva v globini slovenskega človeka: želje po srečnem družinskem in zakonskem življenju, zdravje zase in za bližnje, uspeh v šoli za otroke in vnuke, najti pravo pot v življenju, medsebojno razmevanje, služba. Gre za osnovne potrebe, ki jih potrebuje vsak človek, da bi lahko dostojno in srečno živel. Skozi vse to pa vidimo temeljno naravnanost človeškega bivanja: usmerjenost k presežnemu, k Bogu, ki je vir in smisel človeškega življenja. Izraz tega je tudi molitev vernikov, ki na kolenih obhodijo Marijin oltar. Ta način molitve nam razkriva veliko ponižnost slovenskega kristjana, njegovo globoko zaupanje in trdno vero, da je po Marijini priprošnji pri Bogu mogoče vse doseči. Razkriva nam veliko hrepenenje človeka, da bi presegel težave in z Božjo pomočjo izboljšal svoje osebno, družinsko in narodno življenje.

Današnja zahodna kultura tudi Slovencem ponuja številne možnosti za boljše, lepše in lažje življenje. Priznajmo sebi in drugim, da nam ponudbe in odgovori današnjega sveta niso dovolj in ne pomirijo tistih najglobljih hrepenenj, ki jih v sebi nosi vsak izmed nas. Človekovo srce in duša potrebujeta in iščeta nekaj več, kar jima družba ne more dati v celoti. In ravno to človek lahko najde pri Mariji Pomagaj: polnost življenja. Mar ni to tisto, po čemer hrepeni?

K Mariji ljudje ne prihajajo samo z osebnimi prošnjami, čeprav je teh največ, ampak tudi prosijo za slovenski narod in ves svet. Ob branju romarskih knjig začutimo, da slovenski kristjan ni sebičen: njegovo srce je široko, misli tudi na druge in zanje prav tako moli. Vse ljudi prinaša pred Marijo. Zaveda se, da je srečo in ljubezen treba deliti, če ju želi tudi sam biti deležen. Tako na primer najdemo prošnje za »mir na svetu in med sosedi«, »prekinitev sovraštva«, »da ne bi bilo prevelikih razlik med ljudmi«, »da bi bili vsi še dolgo srečni na svetu, da bi živeli v miru in ljubezni, da bi ne poznali gorja in nesreč«. Nekdo je leta 1963 Marijo prosil celo »za družino Kennedy ob izgubi John F. Kennedyja, predsednika ZDA«.

Pri Mariji Pomagaj na Brezjah lahko najdemo tudi konkretne odgovore na določene težnje današnje sekularizirane družbe. Medtem ko nam na primer slednja ponuja splav in evtanazijo, pa Marija Pomagaj ostaja zaščitnica življenja. Zgled vere in zaupanja v Boga nam je lahko mama, ki v naročju prinaša bolnega otroka in gre z njim po kolenih okoli Marijinega oltarja; nebeški Materi vztrajno izroča prošnjo za otrokovo zdravje ter pomoč v preizkušnji in stiski. To je pričevanje za življenje in borba zanj.

Ne mislimo, da slovenski kristjan prihaja k Mariji Pomagaj samo zato, da bi dosegel uresničitev svojih želja in rešil svoje težave. To je le en del vsakdanje hoje po poti krščanskega življenja. Veliko ljudi se vedno znova vrača k Mariji zato, ker v njej najde zgled popolnega zaupanja in ljubezni do Boga ter spodbudo na lastni poti svetosti. K Mariji Pomagaj prihajamo, da bi jo počastili, saj je naša Mati, ki nam kaže najvarnejšo pot k Bogu Očetu. Kot je nekdo zapisal v romarsko knjigo: »Presveta Devica Marija, prosimo Te, varuj in vodi nas; vodi naš mali svet, naš lepi slovenski kraj varuj, da Te bomo lahko na njem še slavili. Vodi in varuj tudi druge narode, da bodo ljudje razumno delali za pravičnost in mir, ki smo ga vsi potrebni. Ljuba Mati Marija Devica, bodi Ti naša kraljica miru« (11. oktober 1988).

Dr. p. Robert Bahčič, rektor Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah