“Za postni čas lahko rečemo, da nam odpira rajska vrata. Začnimo ga s pepeljenjem, na pepelnico, z molitvijo ter pripravljenostjo na spreobrnitev svoje notranjosti, zlasti po prejemu zakramenta sprave.
Post za kristjana ni teater, ki traja 40 dni, ampak je čas prizadevanja za notranjo lepoto. In kako jo lahko dosežemo?
V prvem postnem hvalospevu je rečeno: »Z večjo vnemo naj bi se posvečali molitvi in delom ljubezni do bližnjega, prejemali skrivnosti novega življenja in se tako bližali polnosti božjega posinovljenja.« Kruh je okusen, če ga uživamo v družbi ljudi, ki se imajo radi. Kako lepo bi bilo, ko bi vsaj ob nedeljah družine sedle k mizi, kjer ne bi samo jedli kruh, temveč bi tudi drug drugemu postregli s prijaznostjo in hvaležnostjo. Vzeti si več časa za prijatelje, bolnike, za rajne, enkrat na teden opustiti televizijo, a imeti čas sozakonca, za otroke, za branje dobre knjige, za Sveto pismo, za molitev, za premišljevanje križevega pota so dejanja postnega časa. Post v jedi pomeni, da vsaj enkrat na teden manj jemo, uživamo manj alkohola ali se mu v celoti odpovemo.
Bistvo posta je v otipljivi ljubezni. Vsem želim veliko poguma v prenovi duha in srca.

Prizadevati si moramo, da praznik odrešenja nikogar ne bo našel v starih grehih. Tako se bomo na dan vstajenja veselili z Gospodom.
Kristusovo vstajenje daje smisel in življenje vsem stvarem, ki jih je ustvaril Oče in so se uresničile zaradi Sina in po njem. Vsaka stvar ima dve podobi: križano obličje na eni strani in poveličano obličje na drugi strani. Nihče ne more ubežati tej resničnosti in prav zaradi tega ima smrt vsakega človeka boleč obraz v resničnosti in poveličanega v upanju. Prehod je vedno težka preizkušnja: je najprej pogled na nedostopno morje in potem izbruh veselja, ko vidiš, da se morje odpre. Včasih se ti morda porodi vprašanje: zakaj sem še vedno na tej strani? In odgovor je vedno isti: Moraš se naučiti ljubiti, kajti na oni strani ni nič drugega kot edino Ljubezen.
Evangeljsko bogat postni čas vam želim in potem bo tudi »Aleluja« zvenela slovesno in opogumljajoče.”

Robert Bahčič, rektor bazilike