8. februar se kot praznik slovenske kulture praznuje od leta 1945 naprej; v letošnjem letu torej obeležujemo 70-letnico praznovanja slovenske kulture na dan smrti največjega slovenskega pesnika, dr. Franceta Prešerna.
Na Brezjah smo se z romanjem od bazilike Marije Pomagaj do rojstne hiše Franceta Prešerna v Vrbi spomnili pomembnih mož slovenske kulturne zgodovine. Povezali smo dve gorenjski kulturni središči, ki ju združuje življenje in delo številnih duhovnikov, pisateljev in drugih ustvarjalcev.
Romanje smo pričeli s sveto mašo v baziliki Marije Pomagaj, ki jo je daroval rektor svetišča, dr. p. Robert Bahčič. Po sveti maši smo se romarji zbrali pred baziliko in od tam krenili na 14 km dolgo pot proti Vrbi.
Pot nas je vodila po stari romarski poti, ob robu nekdanjega močvirja, skozi slikovite gorenjske vasi, poljske kapelice ter postaj Poti kulturne dediščine. Po poti nas je vodila geografinja in zgodovinarka, Nina Klisarič.
Z Brezij smo se odpravili mimo vasi Noše, Mošnje, Spodnji Otok ter Zgornji Otok. Prva postaja je bila Pekarna Resman, kjer so nam prijazni gostitelji pripravili manjšo pogostitev.
V občini Žirovnica smo se priključili Poti kulturne dediščine in se ustavili v Rodinah, rojstni vasi pisatelja Janeza Jalna. Pred hišo nas je sprejel Janez Mulej, pranečak pisatelja Jalna. Hiša na Rodinah, ki je iz 17. stoletja, je pristna, povsem avtentična in dobro ohranjena, še s črno kuhinjo. Namenjena je ogledu, v njej so razstavljeni vsi njegovi dokumenti in rokopisi, življenje Janeza Jalna obiskovalcem slikovito predstavi njegov pranečak.
“„Moj oče je bil nečak pisatelja Jalna. Povezava mojega življenja z njim se je začela že z mojim rojstvom. Rodil sem se namreč v župnišču, kjer je služboval, v Grahovem, saj je mojo mamo rojstvo prehitelo. In tako se je potem kar nadaljevalo, saj sem vse do šolanja živel pri njem. Prvo obdobje štirih let v Grahovem, ostala leta pa v Ljubnem na Gorenjskem. Ker sta moja starša veliko delala, bila sta polno zaposlena, saj so bila to tista huda leta, ko so ljudje res veliko delali in je bil tudi moj oče večino časa od doma, sta skrbela zame in me vzgajala, pisatelj Janez Jalen in njegova nečakinja, moja teta. Dolga leta sem ga kot otrok imel za mojega očeta. Pravega očeta pravzaprav sploh nisem poznal, saj je prihajal le občasno na obisk. Pa še nekaj (vedno sem ga klical botrček), kar je zaznamovalo tesen stik med menoj in botrčkom – on me je obudil v življenje. Takratna bolezen titania me je „objela“, bil sem klinično mrtev. Stric Jalen mi je v prisebnosti z umetnim dihanjem vrnil življenje. In to je ostalo v meni za večno, na nek način sem mu želel to vrniti in to vračilo je nastalo ob prevzemu njegove premične in nepremične zapuščine. Z veseljem tako predstavljam njegovo zapuščino Slovencem in jim jo dajem v pogled. Tako vsakemu, ki pride k naši hiši, z veseljem pripovedujem vse mogoče zgodbe o svojem starem stricu.“

Od rojstne hiše Jalna smo se odpravili v Doslovče, k rojstni hiši Frana Saleškega Finžgarja. Finžgarjeva rojstna hiša (po domače Pri Dolencu) v Doslovčah je muzej o pisateljevem delu in življenju ter muzej gradbene in bivalne kulture kajžarske družine konec 19. stoletja na Gorenjskem.
Finžgarjevi predniki po očetu so se v te kraje naselili v času briksenške kolonizacije. Družina je bila znana po tkanju platna, šivanju ovčjih kožuhov in irhastih hlač. Prvotno kajžo s konca 19. stoletja je Finžgarjev ded Joža Ažman povečal in uredil. Nad oknom kamre je letnica 1849. Kajža je bila leta 1971, ob stoletnici pisateljevega rojstva preurejena v muzej. Poleg razstave pisateljevih del in drugih dokumentov je v stavbi veža, črna kuhinja, hiša in kamra. Vsi prostori so opremljeni z originalno opremo ali opremo iz istega obdobja, prinešeno od drugod. Finžgarjevo domačijo nam je predstavila Mira Novak, zaposlena na Zavodu za turizem in kulturo Žirovnica.

Po ogledu Janševega čebelnjaka smo romanje zaključili v Vrbi, v rojstni hiši (preurejeni v muzej), v kateri sta se rodila največji slovenski pesnik France Prešeren ter ljubljanski nadškof in Božji služabnik Anton Vovk. Domačiji so nekoč rekli »pri Ribičevih«. Svojo rojstno vas in cerkev Prešeren med drugim opeva tudi v Sonetih nesreče. V Vrbi se je rodil še en ljubljanski škof, Janez Zlatoust Pogačar.

Z zahvalo za lepo doživeto romanje smo romarji v cerkvici svetega Marka Mariji zapeli pesem, z molitvijo pa se spomnili slovenskih pesnikov in pisateljev.

Vsem, ki so pripomogli k izvedbi romanja ob slovenskem kulturnem prazniku se iskreno zahvaljujemo in upamo, da se vidimo tudi naslednje leto.

Pripravila: Andreja Eržen Firšt

Fotografije