Devica Maria je bila rojena zato, da postane Božja Mati. In od prvega trenutka Marijine brezmadežne navzočnosti v materinem telesu, nas je naša Gospa usmerjala k svojemu Sinu. Jezus s križa zapove: »Glej tvoja mati.« in nas izroči Mariji. Jezus je vedel, da potrebujemo fizično bližino Žalostne Matere Božje, da bi z njeno pomočjo prešli življenjske preizkušnje. Zato se v težkih trenutkih radi zatekamo k Mariji, k Žalostni Materi Božji, imenovani tudi Marija sedem žalosti.
Marijinih sedem žalosti ima izvor v napovedi starca Simeona, ki je Marijo in Jožefa srečal v templju, ko sta vanj prinesla osem dni starega Jezusa. Simeon je Jezusa vzela v naročje in se ob tem Bogu zahvali, da je pred smrtjo srečal Odrešenika. Ko ga je vrnil v Marijine roke je dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.« Te preroške besede so napovedale Marijino trpljenje, žalost in bolečino, prvo od sedmih Marijinih žalosti. Drugo žalost je Marija občutila med begom v Egipt, tretjo ko je Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrta Marijina žalost je povezana z Jezusovim križanjem, ko sreča svojega Sina ob nošenju križa. Ko Jezusa pribijejo na križ, Marijo doleti peta žalost. Šesto žalost Marija občuti, ko mrtvega Sina snamejo s križa in ji ga položijo v naročje, sedmo žalost pa Marija občuti, ko Sina položi v skalni grob. Sedem Marijinih žalosti so v srednjem veku začeli upodabljati kot sedem mečev, ki prebadajo Marijino srce.

Marijino trpljenje, predvsem njena navzočnost ob vznožju križa, nas navdaja s pogumom, da se soočamo s težavami, s trpljenjem in zaupamo v Boga in Njegovo previdnost.

Češčenje Žalostne Matere Božje ali Marije sedem žalosti so na Vzhodu poznali že v 4. stoletju, na Zahodu pa se množičneje pojavlja v 9. stoletju. V poznem srednjem veku se preko reda Marijih služabnikov ali servitov razširi tudi drugod.

Pripravila: NK

Fotografije