Mesec oktober je, prav tako kot mesec maj, posvečen naši nebeški Materi Mariji. V maju Mariji na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, a v oktobru ji pletemo vence iz 'najlepših jesenskih rož’. Častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakodnevna duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh družbenih slojev. Molitev rožnega venca je vse obogatila, saj je to čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom.
Že več kot štiristo let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere božje. Sredi 16. stoletja je namreč krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Leta 1571 so Turki zbrali v Sredozemlju močno ladjevje. Papež Pij V. si je z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanski vladarji združili svoje pomorske sile in se Turkom postavili po robu, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje.
7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu, v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Zmago je papež pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na ta dogodek 7. oktobra obhaja praznik 'Marije Zmagovalke’. Njegov naslednik Gregor XIII. je spominski dan preimenoval v 'praznik naše ljube Gospe rožnega venca’. Papež Klemen XII. pa je praznik razširil na celotno Cerkev ter ukazal, naj se obhaja na prvo nedeljo v oktobru. Med papeži novejšega časa je molitev rožnega venca najbolj širil Leon XIII., ki je o njem napisal kar 16 apostolskih pisem in okrožnic, v katerih je toplo priporočal vsakdanjo molitev rožnega venca in mesec oktober je razglasil za mesec rožnega venca. V lavretanske litanije Matere Božje je uvrstil vzklik: »Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!« Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god rožnovenske Matere Božje obhaja stalno 7. oktobra in tako je še danes.
Močna spodbuda za gorečo molitev rožnega venca so bila Marijina prikazovanja v Lurdu leta 1858 ter zlasti v Fatimi leta 1917. Bernardki v Lurdu se je nebeška Gospa prikazovala z rožnim vencem v roki in Bernardka ga je molila vedno, ne le takrat, ko je šla k votlini. Trem fatimskim pastirčkom se je Marija prvič prikazala 13. maja 1917 opoldne, ko so bili po tamkajšnji navadi sredi molitve rožnega venca. Naročila jim je, naj vztrajno in pobožno molijo rožni venec za mir na svetu. Ko se jim je 13. oktobra prikazala zadnjič, se jim je predstavila kot 'Kraljica rožnega venca’. Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo navadno ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«
Papež Janez Pavel II. je 16. oktobra 2002, ob vstopu v 25. leto svoje papeške službe, napovedal »leto rožnega venca«. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije. V tem pismu je papež v molitev rožnega venca uvedel pet novih skrivnosti, tako imenovanih »skrivnosti svetlobe«, ob katerih premišljujemo o Jezusovem delovanju.
Na koncu lahko rečemo, da vsaka skrivnost rožnega venca, če jo dobro premišljujemo, razsvetljuje skrivnost človeka »preloži svoje breme na Gospoda, on bo skrbel zate« (Ps 55,23).
Premišljevaje moliti rožni venec, pomeni izročiti svoja dobra in slaba čutenja usmiljenemu Jezusovemu srcu in srcu njegove Matere. Ker temelji rožni venec na ponavljanju, je ta molitev izraz tiste ljubezni, ki se ne utrudi obračati se k ljubljeni osebi. Čeprav so si besede pri tem na zunaj podobne, so zaradi čustev, ki jih prepevajo, vedno nove.
Radi molimo rožni venec , ker bomo z molitvijo le tega zares začutili utrip ritma človeškega življenja.

Pripravila: Urša Klobučar

Fotografije