Sv. Antona Puščavnika častimo kot očeta meništva, kajti bil je prvi znani kristjan, ki se je odločil za strogo spokorniško življenje molitve in posta v puščavski samoti.
Njegov življenjepis, ki ga je napisal sv. Atanazij, je postal klasični temelj zahodnega meništva. Antonova modrost se je ohranila skupaj z modrimi reki puščavniških očetov.
Anton se je rodil okoli leta 251 kot sin bogatih staršev, v severnem Egiptu. Po rani smrti staršev, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Velikodušno je odgovoril na Kristusove besede v evangeliju po Mateju 19,21: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj«.
Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami.
Brez zadržkov je veroval božji besedi in Kristusove besede vzel dobesedno. Snubil ga je greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki so hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila.
Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.
Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa.
S svojim načinom življenja in po prvotni obliki organiziranega življenja puščavnikov je Anton pridobil naziv »oče meništva«. Njegovi modri reki so postali duhovni temelj za poznejše generacije asketov, med njimi tudi sv. Benedikta.
Sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami. Z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Zato je zmotna razlaga, da prašiček s katerim je sv. Anton upodobljen, pomeni nečiste skušnjave, ki naj bi ga po pripovedovanju sv. Atanazija mučile v samoti.
Sv. Anton Puščavnik je zavetnik živinorejcev. Po slovenskih pokrajinah je bila marsikje navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
Pripravila: UK
Fotografije
