Novice
25. januar 2020
Spreobrnitev apostola Pavla, praznik »Naš dragi oznanjevalec Pavel … je bil volk, ki se je spremenil v jagnje, milostno posodo ljubezni. Ogenj, s katerim je Kristus napolnil to posodo, je Pavel ponesel po vsem svetu.« (sv. Katarina Sienska)

Praznik spreobrnitve apostola Pavla s posebnim razlogom praznujemo mesec dni po Jezusovem rojstvu. Rojstvo božjega Sina je v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z njegovim življenjem, smrtjo in vstajenjem. V Cerkvi, ki nadaljuje Kristusovo delo, pa je bila spreobrnitev apostola Pavla začetek nove dobe.

Apostol Pavel je bil najprej poznan po tem, da je preganjal prve kristjane, po videnju pred Damaskom pa je iz preganjalca Kristusa postal apostol, o čemer poročajo štirje svetopisemski odlomki: Apostolska dela 9,1–19, Apostolska dela 22,1–21, Apostolska dela 26,6–16 in Pismo Galačanom 1,11–24.

Pavel je okoli leta 58 približno 24 let po dogodku o svoji spreobrnitvi govoril pred judovskim ljudstvom »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, bil sem pa v tem mestu /Jeruzalemu/ vzgojen in pri nogah Gamalielovih natančno poučen v očetni postavi, vnet za Boga, kakor ste danes vi vsi. Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih izročal v ječe, kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in vse starešinstvo; od njih sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi ondi bivajoče privedel zvezane v Jeruzalem in bi bili kaznovani. Ko sem pa bil na poti in se okrog poldne bližal Damasku, me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili. In rekel sem: “Kaj naj storim, Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti.” Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in tako sem prišel v Damask …«

Ko je Savel/Pavel v Damasku spregledal, je bil krščen. Kmalu je tudi doživel, da so se njegovi nekdanji prijatelji spremenili v smrtne sovražnike, ki so ga hoteli ujeti in umoriti. Iz Damaska se je umaknil v arabsko puščavo, kjer se je dve leti ali tri v zbranosti in molitvi pripravljal na svoje prihodnje poslanstvo. Gospod ga je namreč izbral za orodje, da ponese njegovo ime med pogane. Na njem so se uresničile besede, ki jih je Kristus povedal duhovniku Ananiju, Pavlovemu krstitelju: »Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Sredi vseh duševnih in telesnih stisk in težav je Pavel skrbel za številne krščanske občine, ki jih je bil ustanovil. Pisal jim je pisma, v katerih jih je opominjal, vzgajal, spodbujal, podpiral, hrabril, tolažil in navduševal. Ko je čutil, da se bliža konec njegovega življenja, je mogel z vso pravico reči, da je dobojeval dober boj.

Pavel je umrl mučeniške smrti v Rimu. V cerkvenem bogoslužnem koledarju poleg Pavlovega godovnega dneva (29. junija, ko obhajamo god prvakov apostolov Petra in Pavla) v bogoslužju obhajamo tudi spomin na njegovo spreobrnitev.

Pripravila: UK

Fotografije